Dejan Mihevc: Edini statistični rezultat, ki je res pomemben, je končni rezultat na tekmi

28.03.2015, 07:53, Jure Godler
1647 ogledov

dejan-mihevc-5135S treniranjem košarke se je začel ukvarjati že leta 2000, ko je začel s krožkom na OŠ Dramlje. Ekipi se je pridružil 14 dni pred občinskim prvenstvom, vendar so se vseeno uspeli uvrstiti na medobčinsko prvenstvo. Po tistem je dobil povabilo Dražka Adžića, da začne delati tudi v Košarkarskem klubu Šentjur, kjer se je začela tlakovati njegova košarkarska pot. Dobrih šest let je opravljal funkcijo trenerja in vodje mladinskega pogona ter pomočnika pri članski ekipi.

Pot ga vodila naprej v Košarkarsko zvezo Slovenije, kjer je prevzel funkcijo inštruktorja trenerja, nato pa kot vodja prevzel delo mladinskih reprezentanc in projektov. Mihevc je tudi začetnik projekta Igriva košarka, na katerega je posebej ponosen. Po izkušnji na KZS je na povabilo Košarkarskega inštituta Velike Britanije nadaljeval svojo kariero v Angliji, kjer je delal dve leti. Po vrnitvi v Slovenijo se prevzel vodenje prvoligaša v Grosuplju, danes pa uspešno prvo leto vodi šentjursko ekipo KK Tajfun.

Kako to, da ste dobili ponudbo iz Anglije? Kako so vas našli?

Ko sem prišel domov iz Evropskega prvenstva U16, se mi je v »smeteh« poštnega odjemalca nabralo kar nekaj elektronske pošte. Tam sem našel tudi 14 dni staro pošto iz akademije, s povabilom, če bi prišel v Anglijo delat. Našli so me preko znanca iz FIBE Europe, saj sem tam opravljal nekatere seminarje. Čeprav z zamudo, sem se vseeno odzval, šel v Anglijo in bil pozitivno presenečen nad projektom.

Vseeno pa Anglija ni košarkarska velesila? Kako primerjate angleško in slovensko košarko?

Tega ne morem trditi. Drži, da je tam šport številka ena nogomet, vendar v primerjavi s slovensko ligo ni velike razlike. Razlika je v sistemu igre, kjer slovenska temelji bolj na taktičnem nivoju, angleška pa na fizični moči. Iz angleške lige v Slovenijo pa so prišli nekateri zelo dobri igralci, kot so Travis Nelson in Ousman Krubally, ki sta bila v slovenski ligi dominantna in če se prav spomnim, tudi v MVP-ligi.

Organizacija tekem v Angliji skuša slediti organizaciji, kot jo poznamo v ameriški profesionalni ligi. Podoben sistem dela je letos prikazala slovenska ekipa Helios Suns, kjer jim je mogoče sama promocija celo bolj pomembna kot rezultat. V Sloveniji smo veliko bolj tekmovalni. Na drugi strani doslej Anglija ni veljala za košarkarsko velesilo, vendar v zadnjih letih delajo velike korake naprej. Njihova reprezentanca se redno uvršča na evropska prvenstva in olimpijske igre. Imajo igralce v najmočnejših ligah. Prav tako njihove mlajše kategorije v nekaj pogledih že prehitevajo naše.

Katere izkušnje ste iz angleške lige prenesli v slovensko tekmovanje?

Kot trener nikjer ne moreš delati povsem enako. Ključ uspeha je, da v neko okolje vpelješ nekaj svojega, pri tem pa se prilagodiš še na tisto okolje. V angleški ekipi sem imel kar devet črncev, ki imajo drugačen karakter, fizične sposobnosti in drugačno mentaliteto v primerjavi z belci. Potrebuješ drugačen pristop. Zavedam se, da je košarka ekipna igra, vsak igralec pa potrebuje individualni pristop. Naloga trenerja pa je, da vse poveže v ekipo, ki bo dihala kot eden.

dejan-mihevc-5491Trenirate v domačem kraju. Kakšen je pritisk domačega občinstva na trenerja?

Mogoče je lažje delati drugje kot v domačem kraju, saj drugod veš, da boš slej kot prej odšel od tam, medtem pa boš doma še vedno živel, tudi če tega dela ne boš več opravljal. Dober rezultat potegne za sabo tudi pozitivne stvari. Zavedati se moramo, da ne moreš vedno samo zmagovati, saj je šport sestavljen iz vzponov in padcev. Prav tako se moraš tudi kot trener ekipe spopadati vsakodnevno s stresom. Glede na številne zmage, ki smo jih dosegli v letošnji sezoni, je biti doma super in upam, da ne bom nikoli spoznal druge plati (smeh). Imam srečo, da sem doslej, kjer koli sem delal, vedno čutil maksimalno podporo vodstva kluba in navijačev.

Če bi danes potegnili črto pod letošnjo sezono, je ta za KK Tajfun zagotovo najboljša sezona doslej, pa verjetno tudi v sami špici glede števila zmag v sezoni tudi v Sloveniji …

Če bi danes potegnili črto pod našo sezono, lahko rečem, da je zgodovinska sezona. Karkoli se bo dogajalo še naprej v Ligi za prvaka, jo že zdaj ocenjujem kot zelo uspešno. Ne samo iz rezultatskega vidika, temveč tudi iz vidika promocije Šentjurja, saj si več skoraj ne moremo želeti. V letošnjem letu smo dobili več medijske pozornosti kot kdajkoli poprej. Zdaj pa se celo leto piše po vseh slovenskih medijih o Šentjurju ter o šentjurskem klubu. Zavedati se moramo, da je ključna za klub kontinuiteta, ki bo prinesla tako dobre sezone, kot jih imamo letos. Sam si vedno želim najboljše in biti zmagovalec – to svojo mentaliteto pa skušam prinesti na tekmovalce.

Prebiral sem intervju s Sašem Ožboltom, igralcem Portoroža, ki je izpostavil kot največji uspeh zmago nad Tajfunom. To je zagotovo dober občutek, če te lahko premaga v rednem delu le ena ekipa?

Po prvi polovici rednega dela se je o nas govorilo, da smo najbolj vroča ekipa in presenečenje, danes pa ni več tako. Tudi ekipe, ki se pripravljajo na srečanje z nami, se pripravljajo drugače – motivirano in študiozno. Tudi nasprotni igralci so zelo motivirani, ko igrajo proti nam. Zmage pa so dokaz, da držimo kontinuiteto in visok nivo in na vsako tekmo se moramo pripraviti 100-odstotno. To je zagotovo veliko priznanje za klub in za mene kot trenerja.

V dveh letih gledamo popolnoma diametrični sezoni, vendar je ogrodje ekipe ostalo enako.

Ko se pripravlja selekcija za sezono, je zelo pomembno, da v klub pripeljemo ne samo dobre igralce, temveč morajo biti ti dobri tudi kot ljudje. Večina igralcev je v osnovi individualistov, moja naloga pa je, da jih povežem v homogeno celoto – kar nam je letos odlično uspelo. Ni enako, če se samo uvrstimo v Ligo za prvaka ali pa če se tja uvrstimo s takšnim rezultatom, kot ga imamo letos mi.

Zanimivo v letošnjem moštvu je, da vedno na tekmi nekdo drug izstopi iz povprečja.

Že na začetku sezone sem igralcem predstavil vizijo, da individualni uspeh pri ekipnih športih šteje zelo malo. Kdor misli, da je dober, če bo recimo prvi strelec, ekipa pa na koncu izgubi tekmo, se zelo moti. Če bomo kot ekipa zmagovali, je vsak od nas toliko bolj vreden. Igralci so to dobro sprejeli in se čez celotno sezono nihče ne obremenjuje s svojo statistiko. Edini statistični rezultat, ki je res pomemben, je končni rezultat na tekmi. Iz tekme v tekmo skušamo najti tistega igralca, ki je najbolj razpoložen in proti določeni ekipi najbolj uspešen. Igralci tudi soigralcem privoščijo, da izstopijo, saj smo s tem tudi kot ekipa boljši. Takšen način dela je težji za nasprotnike, saj nikoli ne vedo, komu se na tekmi odpre. To pa je prednost in kvaliteta naše ekipe.

Tudi vaš delovni štab je sestavljen iz večine domačih strokovnjakov.

Ti so zelo pomemben kamenček v mozaiku, Trdim, da je dober vodja tisti, ki bo okoli sebe zbral strokovnjake, ki so na določenih področjih boljši kot on. Vsi ti fantje, ki delajo z mano v štabu, imajo svoje kvalitete in mi vsi skupaj tvorimo trenersko celoto. Zasluge za dobre rezultate nosijo tudi oni. Matevž Koleša in Klemen Zdolšek skrbita za fizično pripravo in preventivo pred poškodbami. Pri fizioterapiji pomagata tudi dve dekleti – dve Mateji. Ogromno dela, ki ga nihče ne vidi – priprave na tekmo opravi Stane Ožbej. Za vsako tekmo pogleda vsaj tri tekme naših nasprotnikov in izreže določene akcije iz vseh tekem. Pripravi 20-minutna filmčka – v prvem so taktične zamisli nasprotnikov, v drugem pa individualni igralci. Robi Ribežl – Riba pa daje tudi s svojo energijo in igralskimi izkušnjami novo moč vsem okoli njega. Kdor vidi Ribo na tekmah, lahko začuti to njegovo energijo. Vsi ti fantje delajo z entuziazmom in pripomorejo k dobrim rezultatom.

dejan-mihevc-7474Kaj pa šentjurski navijači?

Navijači so ključnega pomena, saj nenazadnje igramo zaradi navijačev. Svojim fantom velikokrat povem, da svoje trdo delo opravimo na treningih med tednom, v soboto na dan tekme pa je naš praznik, kjer žanjemo sadove našega dela. Edini pogoj pa je, če hočeš na tekmi uživati, da daš vse od sebe. Ravno zaradi navijačev mi je bila košarka najljubši šport tudi v mladosti. Spominjam se navijanja, ko je bil Šentjur še v drugi ligi, in ravno to je bil eden glavnih razlogov, zakaj sem ostal v košarki. Občutkov, ko prideš na tekmo v Hruševec, ko začno navijači navijati, se ne da popisati. Kot ekipa si želimo, da bi bilo organizirano navijanje vse od prve minute in ne samo na koncu tekme, saj te to ponese po igrišču in daje igralcem novih moči.

Cilje ste dosegli. Apetiti pa so s številnimi zmagami narasli. Kako naprej?

Liga za prvaka je zelo specifična. Odigra se zelo hitro in na končni rezultat vpliva veliko dejavnikov. Niti sam ne vem, v kakšni postavi bomo zaigrali in ali bodo vsi igralci, ki so zdaj tukaj, še z nami ali ne. Upam, da v teh štirinajstih dneh, koliko bodo trajale odločilne tekme, ne bomo imeli poškodovanih igralcev. Glavne cilje, uvrstitev na finalni turnir pokala Spar in uvrstitev v Ligo za prvaka, smo dosegli. Sam imam zelo visoke cilje in želim si zmagati še vse tekme v Ligi za prvaka. Če nam bo to na koncu uspelo ali ne, pa je odvisno od več dejavnikov.

Ko greste po Šentjurju, vas ljudje ustavljajo, namenijo kakšno besedo?

V Šentjurju že težko rečeš, da koga ne poznaš (smeh). Seveda pade kakšna beseda in to je lep občutek. Ravno tu pa se pokaže, da je šport eden tistih dejavnikov, ki povezuje ljudi. Košarka v Šentjurju je zagotovo ponovno povezala Šentjurčane. Prav tako so košarko začeli spremljati tudi otroci in jo začeli tudi igrati. Vemo, da ne bodo na koncu vsi košarkarji, vendar, če se ukvarjajo s športom, smo že veliko naredili.

Kaj pa klubska šola košarke?

Poleg članske košarke me zelo veseli dejstvo, da smo velik korak naprej naredili tudi v mladinskem pogonu. Zaživela je šola košarke, ki jo obiskuje več kot 120 otrok na devetih šolah. Za otroke, ki trenirajo v šoli košarke, smo organizirali tudi dva turnirja. Vzpostavili smo klubsko piramido in rezultati dela se že poznajo po številu otrok, ki trenirajo. Vsi trenerji, ki delajo v šoli košarke, delajo odlično delo in so zaslužni, da se zastavljene stvari tudi izvedejo. Verjamem, da bo v nekaj naslednjih letih naš klub tudi v delu z mladimi na visoki ravni in primerljiv z najboljšimi klubi v Sloveniji.

S čim se ukvarjate med prostim časom? Slišal sem, da radi kuhate.

Drži, tega res počnem največ, rad pa sem tudi z družino in mojima otrokoma. Rad se ukvarjam tudi z različnim športom. Ponovno sem po osmih letih začel igrati hokej. Priključil sem se skupini hokejistov iz Šentvida pri Grobelnem, ki so me sprejeli medse, za kar se jim zahvaljujem. Že nekajkrat smo igrali v Celju v dvorani. To mi je trenutno edina rekreacija zaradi pomanjkanja časa. Zelo rad igram tudi golf. Med sezono pa težko najdem čas za rekreacijo.

Bi še kaj dodali za konec najinega pogovora?

Zahvalil bi se vsem, ki prihajajo na tekme. Lahko rečem v svojem imenu pa tudi v imenu igralcev, da se bomo vedno trudili, da bomo dostojno branili barve Šentjurja, da se bomo borili in da bodo na koncu navijači ponosni na nas. Želim pa si, da bi takšno podporo imeli tudi sedaj v nadaljevanju in v prihodnosti ter da bomo skupaj doživeli še veliko lepih in srečnih trenutkov. (Jure Godler)