Štajerski valček

Janez Jenšterle: Pravi podjetniki vlagajo v razvoj

06.10.2018, 15:48, Jure Godler
801 ogledov
Foto galerija9 slik

Janez Jenšeterle (59) je vse od rojstva občan Šentjurja. Svoje otroštvo je preživljal na Kmetijski šoli, kjer je bil oče ravnatelj, mama pa učiteljica. Gimnazijo je končal v Celju, študij geologije pa v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1985. Prvo službo je dobil v podjetju Nivo Celje, kjer se je ukvarjal z gradbeništvom in projektiranjem. Deset let kasneje je prevzel vodenje Opekarne Ljubečna, kjer se je seznanil s kriznim manegementom. Po 20-ih letih v gradbeništvu je zamenjal panogo in začel delovati v metalurgiji. Za podjetje Alpos je vodil cevarno v Aleksincu, v Srbiji.

Leta 2011 pa se je vrnil v Šentjur in se aktivno vključil v delo na družinski Ekološki kmetiji Jenšterle, ki jo vodi sin Žiga. V zadnjih letih se je kmetija dobro umestila v slovenski trg tako z vzrejo mladih telet kot tudi s široko distribucijo svežega mesa. Sonaravno kmetovanje in ekološki proizvodi kmetije Jenšterle se ponašajo s številnimi priznanji in certifikati za kakovost. Njegov konjiček je športno pilotiranje in v Slovenskih Konjicah je predsednik tamkajšnjega letalskega kluba. Pod njegovim vodenjem je klub letos slovesno obeležil 40 let delovanja.

Kaj loči slabe in dobre podjetnike?

Podjetništvo se je začelo v devetdesetih. Prvi so se lotili podjetništva posamezniki, ki so bili nezadovoljni z obstoječim sistemom. Zgodovina je pokazala, da pravi podjetniki vlagajo dobiček v stalni razvoj in ti delajo uspešne zgodbe. Če pa so s prihodki podjetja ravnali razsipno, so se izgubili. Podjetništvo je kompleksna zadeva in za to zgolj dobra ideja ni dovolj. Eno je spraviti idejo v prakso, drugo pa je to idejo negovati in tu se začne pravo podjetništvo. Podjetništvo je trdo delo in nenehno razmišljanje ter učenje.

Lahko mladi podjetniki v Sloveniji uspejo? Je ta prostor zasičen ali je še vedno dovolj prostora za sveže ideje?

Za mlade podjetnike je vedno prostor. Danes je dobro zastavljena politika startupov, ki so inkubatorji idej. Žal pa je odstotek tistih, ki uspejo, razmeroma majhen, po drugi strani pa več kot je idej, več je dobrih podjetnikov. Mladi morajo biti kreativni, razmišljujoči, predvsem pa morajo jasno videti svoj cilj. Cilji so pri delu in v življenju najpomembnejši.

Je gospodarska klima v Sloveniji dovolj vzpodbudna, da lahko mladi uspejo v podjetništvu ali je za mlade lažja in boljša pot, če svojo priložnost iščejo drugje, npr. v javni upravi?

Država še vedno ne daje dovolj vzpodbud za mlade. Ker smo majhna država, je naša javna uprava sorazmerno velika in če gledamo s strani podjetništva, jo je treba racionalizirati. Delo v javni upravi za mlade ni stimulativno. Je pa res, da so plače praviloma višje in tudi stalnost zaposlitve je zagotovljena.  Veliko bolj je spoštovana regulativa kolektivnih pogod. Mladi, ki imajo podjetniške zamisli in so vzgojeni v takšnem okolju, pa bodo zagotovo našli priložnosti izven javnega sektorja.

Denar ustvarja gopodarstvo, torej bi morali tisti, ki ga ustvarjajo, imeti stimulativna plačila. Podjetja lahko imajo visoke dobičke, delavci pa na minimalnih plačah. Gre za pohlep podjetnikov ali za kaj drugega?

Podjetniki niso širokogrudni pri plačah. Ramišljajo predvsem na način gospodarnega obnašanja z obvladovanjem stroškov. Toda dobre delavce je potrebno nagrajevati in dodatno motivirati za delo. Ta stimulativni del plačila je izrednega pomena, zato uspešni podjetniki svoje delavce dobro plačajo. Kako pa vzgojiti pripadnost podjetju, je sposobnost, ki jo mora imeti dober podjetnik. Ne smemo pa pozabiti, da je dober delavec tudi dobro izobražen, zdrav in ima zagotovljene kakovostne pogoje za življenje. Zato je trditev, da denar ustvarja gospodarstvo, zelo poenostavljena.

Največji kapital vsakega podjetja so zaposleni. Se tega podjetniki premalo zavedajo?

S tem se strinjam. Veliko podjetnikov razmišlja na način, da je vse, kar ustvarijo, njihovo, vendar brez delavcev nobene podjetniške ideje ne moreš spraviti v prakso. Potrebujemo kakovostno izdelan proizvod, potrebno ga je prodati in zanj dobiti plačilo. Hkrati pa biti na preži za novimi idejami in inovativnimi proizvodi. V zadnjih 15 letih se je ta veriga v mnogih členih pretrgala. Podjetniki ustvarjajo dobičke, jih zadržujejo kot nerazporejen dobiček ter čakajo na primerno klimo, kako bi ta dobiček počrpali. Obstajajo deljena mnenja, kako ta dobiček obdavčiti. Zavedati se moramo, da je dobršen del zneska preko obdavčitve dela država že prejela.

O tem govori tudi del koalicijske pogodbe vlade, ki je dvignila veliko prahu. Poglavje o obdavčitvi kapitalskih dobičkov je nekatere gospodarstvenike, kot npr. Boscarola in Akrapoviča, tako razjezilo, da grozijo celo z odhodom v tujino. Vsak ukrep, ki obremenjuje gospodarstvo, je za uspešnost podjetja negativen, zanima pa me, če poznate, kako je s tem v tujini.

Ne poznam dobro sedanjega davčnega okolja v tujini, zagotovo pa je obremenitev dela manjša kot pri nas. Dobro pa vem, da uspešen podjetnik zelo majhen delež dobička porabi za sebe. V poslovanju gospodarskih družb obstajajo davčne olajšave pri refinanciranju dobička. Verjetno oba navedena podjetnika ne mislita dobička porabiti za osebne potrebe, ampak ga želita investirati v proizvodne kapacitete. Če bi selila proizvodnjo v tujino, pa bi verjetno izkorostila še stimulacije, ki jih imajo države za odpiranje novih delovnih mest. Načeloma se pri kapitalskih dobičkih strinjam, da v kolikor ga porabiš za osebne namene, je potrebno plačati dohodnino. Sam si nisem nikoli izplačeval dobičkov, ampak sem te vedno investiral.

Kako vidite razvoj naše občine? Kje vidite prednosti in kaj bi bilo treba še postoriti, da bi bila naša občina moderna, gopodarsko razvita in v kateri bi občani radi živeli?

Mesto Šentjur ima izredno dobro geostrateško lego. Zaradi logističnih povezav – bližina avtoceste in železnice – ima fantastične pogoje za razvoj. Šentjurska občina je bila v preteklosti trdno povezana z lesno  in kovinsko industrijo ter s kmetijstvom. Nekoč je imela občina odlično perspektivo v agroživilstvu. Imamo Šolski center Šentjur – nekdanjo Kmetijsko šolo, ki ima častitiljivo zgodovino in nam dokazuje, kako strateško so nekoč načrtovali prihodnost  tega območja. Danes je zelo pomembna specializacija kmetij. Imamo nekaj vzorno urejenih kmetij, ki dobro delajo. Okoli nas je kar šest zdraviliških krajev in veliko priložnost kmetijstva, če bi znali lokalno pridelano hrano ponuditi tamkajšnjim gostom.

Samooskrba s hrano je padla pod 30 %, pred dvajsetimi leti je bila 70 %. To pomeni, da počnemo nekaj narobe. Najti moramo alterativo razvoju industrijske predelave, predvsem izkoristiti velike površine obdelovalne zemlje, ki so last sklada kmetijskih zemljišč in gozdov. Če bi pridelovali samo zelenjavo, je dela dovolj za 500 ljudi. Žal pa mladi bežijo iz kmetijstva, ker je delo težko, investicij v tehnološke posodobitve pa malo. V Šentjurju znamo, na žalost, graditi trgovine, ne znamo pa narediti dobrega proizvodnega obrata.

Omenili ste tudi zdraviliški turizem. Šentjur je s propadom hotela Žonta izgubil večino prenočitvenih kapacitet. Imate kakšno idejo, kako zagnati šentjurski turizem?

Res, je Šentjur – mesto in občina v celoti – imata velike težave s turističnim razvojem, tudi  s  prenočitvenimi kapacitetami. Prihodnost turističnega razvoja je v obujanju kulturne tradicije v ekološkem razvoju podeželja, v izletniškem turizmu. Potrebne so tudi prenočitve, tako za turiste kot za poslovne partnerje naših gospodarstvenikov in tudi za delavce, ki občasno delajo pri nas. Potrebne so korenite spremembe, strategijo razvoja turizma moramo usmeriti k promociji naše bogate zgodovinske  dediščine, do katere se obnašamo mačehovsko. Imamo Ipavce, Slomška, grad na Planini, imamo arheološke najdbe in grad na Rifniku, vse to in še marsikaj je naš turistični potencial. Toda nič nam ne koristi, če je to mrtev kapital, s katerim se lahko občina samo hvali, ljudje pa nimajo od tega nobene koristi.

Ampak del, na katerem so izkopanine na Rifniku, je zasebno zemljišče. Bi morala imeti občina željo, da kdaj odkupi ta del? 

Posel delajo ljudje. Če je odkup zemljišča naša odločitev, je potrebno najti pot za dogovor. Ljudje morajo vedeti, da je vse, kar je pod zemljo, last države, to je nas vseh. Obstajajo ideje o boljšem povezovanju Rifnika in Resevne. Na tem območju se je s turistično ponudbo nekoč že ukvarjalo nekaj kmetij, vendar jih danes dela le še peščica. Turistično-informativni center Šentjur ne daje dovolj strokovne podpore za njihov turistični razvoj. Posebno mesto v razvoju turizma pa bi moralo imeti Slivniško jezero, na žalost, zanemarjen kozjanski biser. To je škandalozno.

Mislite, da bi občina morala odkupiti del zemljišča okoli jezera in s tem pripraviti odprto pot turizmu na Slivniškem jezeru?

Mislim, da bi občina morala zelo aktivno iskati rešitev in jo tudi najti. Morda je pravi odgovor v javno-zasebnem partnerstvu. Zgledi v Sloveniji obstajajo. Vsak dober podjetnik ve, da je pot do dogovora lahko dolga, vendar bo uspešna, če smo orientirani na končni cilj.

V dolgoročnem razvoju turizma na Slivniškem jezeru je zato potreben jasen in dobro zasnovan ciljni projekt. Vem, da jih kar nekaj že obstaja, zato ni potrebno začeti čisto na začetku. Po mojem mnenju pa je prvi korak ureditev kanalizacijskega omrežja in povezava na čistilno napravo, saj si brez tega dobre in urejene turistične destinacije ne znam predstavljati. Za take projekte pa so na razpolago tudi evropska sredstva.

Hvala za pogovor. (Jure Godler)