Kolumna: Premagovanje strahov

31.08.2017, 21:14, Jure Godler
425 ogledov

Šola … Po dveh mesecih premora bomo zopet padli v tedensko rutino. Jutranje vstajanje. Hitenje. Obveznosti. Učenje. Naloge. Šolske težave. Sestanki. Obšolske dejavnosti. Nastopi. Prilagajanja. Položnice. Tempo. Tempo …

V zadnjih vzdihljajih še tekam po trgovinah, da opremim otroke z vso predpisano vsebino ter z novitetami, ki jih imam jaz za potrebne: kakšen par novih nogavic, hlače, pulover, nove čevlje. Jesen je namreč že pred vrati, čeprav so občutki na soncu povsem drugačni. A ko se bo shladil, ne bo več poti nazaj. Otroci pa so čez poletje nekoliko zrasli, tudi noge so se povečale, kot vsako sezono. Stari čevlji niso več uporabni, saj povzročajo žulje. Finančnih stroškov ne seštevam več, ker me je že ob nakupu delovnih zvezkov ter potrebščin obšla rahla slabost. Zavem se, koliko staršev je v teh časih v hudih stiskah, ko morajo opremiti otroke za šolo.

Ker pa človek ne živi samo od materialnih dobrin, me je v zadnjem tednu presenetil pozitiven spomin moje mlajše hčere Rubi, ki bo postala drugošolka, na prvo šolsko leto.

Med počitnicami je pri nas vladalo zatišje pred šolo, ker so počitnice namenjene počitku. Ob nedavnem vzponu na stolp na Resevni je moja sestra vprašala Rubi, ali jo je strah višine. Njen odgovor je bil spontan, hiter: “Učiteljica Magda mi je pomagala premagati veliko strahov.« Zato se ne boji višine in je očitno opravila še z marsikaterim strahom, ki ga jaz kot mama morda še zaznala nisem.

Da uspeš prvošolca pripraviti do stanja, ko bo razumsko vplival na svoje strahove ter jih zanemaril, jih prerasel – kaj ni to krasna in dobrodošla ter prepotrebna popotnica za življenje. Soočanja s strahovi ni v šolskem načrtu, zato predstavlja nadstandard in priznam, da ga jaz v svojih šolskih klopeh nisem bila deležna. Zato me je hčerina izjava še toliko bolj pozitivno presenetila.

Ob začetku šolskega leta vam želim, da stopate pogumno čez vsaka nova vrata. V nove razrede, med nove sošolce, med nove učitelje. Želim, da ste čim bolj neustrašni. Drugače pa najdite ob sebi ljudi, ki vam bodo pomagali premagovati strahove. Poiščite najboljšega sošolca. Prijatelja. Iščite nova poznanstva. Iščite iskrene ljudi. Pedagoškemu kadru pa želim, da jih to pisanje opogumi, da bodo navdih, motivator, zgled, opora. Ni lepšega, kot dati nebogljenemu in neodločnemu bitju močno popotnico za življenje – v obliki znanja ter poguma. Naj bo šolsko leto čim lepše in naj bo zaznamovano s prijetnimi trenutki in izkušnjami! (Natalija Plemenitaš Fuchs)