Mihaela Rožej: Vedno sem se zavzemala za pravice delavcev

18.10.2018, 21:57, Jure Godler
473 ogledov
Foto galerija4 slik

“Mihaela Rožej je ženska, ki vse življenje živi v Šentjurju, ki ima rada Šentjur, ki živi s Šentjurjem in dela za Šentjur.” Mati, žena in babica, ki v prvi vrsti skrbi za dom in družino, vse poleg službe, ki jo je opravljala 40 let v Vrtcu Šentjur. Od leta 2011 pa je tudi aktivna v politiki Slovenske ljudske stranke (SLS). Od 1. septembra letos je tudi upokojenka, za kar pravi, da zelo težko izgovori, in veliko raje reče, da je na dopustu.

Bili ste zaposleni v Vrtcu Šentjur. Kakšne so bile vaše naloge v vrtcu?

Začela sem kot vzgojiteljica predšolskih otrok. Kmalu sem postala sindikalna zaupnica in mnogo let vodja enote v Šentjurju, kasneje pa tudi vodja enote v Slivnici. Sodelovala sem v številnih komisijah, nazadnje za sprejem otrok v vrtec, mnogo let sem bila članica sveta Vrtca Šentjur in tako sodelovala pri vseh pomembnih odločitvah.

Omenili ste, da ste bila sindikalna zaupnica. S kakšnimi težavami ste se ukvarjali kot sindikalna zaupnica v vrtcu?

Če se spomnim tistih zgodnjih začetkov, smo se morali boriti za pravice, ki so sicer po zakonu bile dane, vendar ni bilo to samo po sebi umevno. Prvi moj večji dosežek je bil ta, da so nam v dopust šteli tudi vse sobote. Kar nekajkrat sem šla na sestanke k odvetniku, ki je zastopal sindikat, in dokazovala, da ni prav, da so sobote štete v naš dopust. Rezultat tega je bil, da smo dobile vsaka po štiri dni dopusta. Vedno sem se zavzemala za pravice delavcev. Pomagala sem jim pri pridobitvi stanovanj iz stanovanjskega sklada in opravljala druge naloge. Kasneje se je na tem področju zelo spremenilo, so bili pa različni notranji pogledi na delovanje organizacije.

Kapacitete vrtcev so zapolnjene. Mariskateri otrok obstane na čakalni listi zaradi vpisnih pogojev. Kaj bi bilo potrebno pri naših vrtcih storiti, da bi sprejeli vse otroke, saj po napovedih v prihodnjih letih prihaja nov “baby bum”, kjer bodo naše kapacitete vrtcev bistveno premajhne?

V tem madatu sem bila občinska svetnica in na moj predlog, da je potrebno zagotoviti varstvo otrok staršem, kjer sta oba zaposlena, smo dodali kriterij, da se njim poveča število točk, potrebnih za vpis. Dodali pa so še kriterij, da točke dobi tudi družina, kjer je zaposlen le en starš, zato, da tisti starši, ki ne morejo skrbeti za svojega otroka v času službe, dobijo nekaj točk več. S tem smo pomagali staršem, da so v času službe vsaj brez skrbi za otroka, ker vedo, da je zanj lepo poskrbljeno. Seveda sta to le dva izmed več kriterijev za sprejem otrok v vrtec.

Vrtci so zanimiva zgodba. Tako plače in infrastruktura leži na bremenih občine, medtem ko višino plač zakonsko regulira država. Je ta sistem v redu?

Če bi bile plače odvisne le od občine, bi kmalu nastale velike razlike med plačnimi razredi. Ena občina bi dala večje plače zaposlenim, druga bi jih popolnoma oklestila in nastala bi čista anarhija. Zato se strinjam, da so plače povsod enake. Del stroškov za vrtec plačujejo starši, del je na plečih občine. Višina plačila vrtca se ugotavlja glede na povprečen mesečni dohodek. Za drugega otroka se plačuje 30% kot znižano plačilo, za vsakega nadaljnjega otroka pa so starši opravičeni plačila. Tako je zakonsko urejeno.  In manj kot plačajo starši, več sredstev mora dodati občina.

Kaj pa infrastruktura vrcev? V sedemdesetih so se na veliko gradili montažni vrtci, ki so danes v neki meri že prenovljeni. Kako so še ti uporabni, bi bilo potrebno zgraditi nove vrtce?

Bom izhajala iz Slivnice. Že nekaj let smo iskali rešitev, kaj narediti, ker se je število otrok, ki so želeli v vrtec, povečalo. Želje so bile, da bi se prizidal del vrtca, vendar ko so prišla evropska sredstva za energetsko sanacijo, jih je občina izkoristila in so obstoječe vrtce oblekli v novo obleko. To je seveda pohvalno, vendar kapacitete vrtcev se s tem niso povečale. Problem prezasedenosti še vedno ostaja in ostaja problem starih vrtcev. Zato je potrebno narediti strategijo gradenj vrtcev v občini Šentjur, saj so vsi montažni vrtci stari 40 let in več. Na primer, ko se je na Pešnici ob renovaciji stena odprla, se je ugotovilo, da je vse gnilo znotraj. Zato so investicijski vložki razmeroma veliki. Strategijo pa je potrebno narediti za 10 let in več. V to je treba upoštevati prirast otrok, število novih naseljencev, zagotovo ne smemo obstati na tem.

V vrtce ste vpeljali tudi hrano, pridelano doma – lokalno samooskrbo. Skušali ste čim več domače pridelane hrane spraviti na krožnike otrok v vrtcu. Samooskrba v Sloveniji pada – v letih 1991 je bila okoli 70 %, zdaj pa je okoli 30 %. Nam lahko poveste kaj o tem?

Kot občinska svetnica sem si zadala cilj, da se poveča samooskrba v občini Šentjur. Pri tem smo sodelovali s šolami, vrtci, ŠCŠ, Domom starejših Šentjur ter se povezali z lokalnimi pridelovalci. Pripravili smo že skupen cenik, kjer smo se trudili določiti ceno, ki bo sprejemljiva tako za javne zavode, ki so omejeni s ceno malice, predvsem osnovne šole, ki jim ministrstvo določi ceno malice, kot za pridelovalca. Vrtci imajo pri naročilih nekoliko bolj proste roke kot ostali in se zelo trudijo dobiti čimveč ekološko pridelane hrane, jedilniki pa so sestavljeni zelo zdravo. V interesu nam je, da je v to kratko prehransko verigo vključenih čimveč domačih pridelovalcev, da vzpodbujamo domačo samooskrbo.

Na tej točki smo ustavljeni, ker nujno potrebujemo človeka, ki bo za to profesionalno skrbel, preko računalnika urejal potrebe JZ in ponudbo pridelovalcev, imel kontakt s šolami in vrtci. Ti so pripravljeni prilagotiti jedilnike trenutni, sezonski ponudbi pridelkov. Na tej točki bo morala na pomoč priskočiti občina.

Ali obstaja tudi kakšna možnost, da bi lokalno pridelano hrano ponudili tudi občanom po dostopnih cenah? Nekatere cene bio izdelkov so nekajkrat večje od cen hrane veletrgovcev.

Zagotovo je cena manjše količine hrane toliko dražja, zlasti če upoštevamo, da mora nekdo stati za stojnico cel dan, pa še vedno ni rečeno, da tudi kaj proda. Mi smo zelo uravnovesili ceno za celo leto. Kar pomeni, da bodo pridelovalci enkrat dobili več za pridelek, drugič pa manj. Cene za javne zavode je smiselno, da se določajo na letni ravni.

Vedno si po vzoru iz Šentjurja predstavljam ponudbo hrane, ki je dostopna do občanov, z nekaj starimi mamkami, ki prodajajo solato na stojnici. Zakaj nihče ne razmišlja na način, da bi se ta ponudba združila pod eno prodajalno, izdelke pa se prodajalo kot koncesijo. Za prodajo bi bil zadolžen nek prodajalec, ki bi od tega seveda dobil določeno provizijo. S tem bi koncentrirali ponudbo na enem mestu.

Zelo dobra ideja. Za tako rešitev vidim veliko možnost v Šentjurju. Potrebno je združiti vse pridelovalce, jih zbrati in jim to rešitev tudi predlagati, jih v to usmeriti. Kmetijska zadruga Šentjur že ima v svoji trgovini domači kotiček, ki je še precej prazen. Mogoče bi lahko povezali v to idejo tudi KZŠ, da se vključi. Prepričana sem, da bi se tu delo veliko narediti. Kot primer lahko navedem tudi domače zajtrke, ki jih ponekod že pripravljajo kmetice iz društva kmečkih žena, ponujajo jih na stojnicah in tako pokažejo, kaj vse ponujajo za dober, zdrav domač zajtrk. Imajo domače maslo, marmelado, različne vrste kruha, jogurte, pecivo … to se ponekod že prakticira. Tako se navežejo stiki in predstavi ponudba. Potrebno je priti med ljudi in zagotovo bi se povečala tudi prodaja lastnih izdelkov.

Šentjur se počasi poseljuje. Kot kandidatka za županjo ste predlagali nekatere rešitve pri urbanizaciji Šentjurja. Nam lahko kaj poveste o tem?

Premalo se zavedamo, kako izgubljamo arhitekturno dediščino, kako pomembno je ohranjati preproste slovenske vasi, našo pokrajino. Šentjur je potreba ohraniti, da je podeželjsko urejen, po drugi strani pa mora biti določeno, kje bo imelo mesto Šentjur dušo, kje bo jedro našega mesta, kje je zgodovinski del. Razdeliti ga moramo dolgoročno, da ne bomo posegali na območja, ki so namenjena podeželju, z gradnjami na neustreznem mestu. Zato pa je nujno potrebno imeti mestnega arhitekta, ki bo predvidel dolgoročni načrt poseljevanja, da bo skrbel za arhitekturni in urbanistični načrt mesta.

Zgornji trg je uvrščen med 12 turističnih destinacij v Sloveniji v Združenje zgodovinskih mest Slovenije, sedaj pa je potrebno na tem tudi delati. Nasproti Ipavčeve hiše imamo rojstno hišo Gustava Ipavca, ki je še v privatni lastni. Lastnik je zainteresiran za prodajo in občina bi morala pristopiti, da se objekt ohrani. Da se nam ne bo zgodilo, da bo pomemben objekt prišel v druge roke, kot se nam je že večkrat zgodilo v Šentjurju.

Turizem podhranjena panoga pri nas. Kar nesramno malo denarja je pobrano iz naslova turistične takse. Kje bi kot županja začeli popravljati stanje v turizmu?

Pred kakšnim letom smo v Šentjur pripeljali avtobus turistov iz Ljubljane iz projekta SLS Povežimo Slovenijo. Zelo sem bila presenečena, ker še nihče med njimi ni bil v Šentjurju in ga ne poznajo. Bili so presenečeni in navdušeni nad Muzejem južne železnice, nad Ipavčevo hišo, kjer nam je turistična vodnica Polonca Jazbinšek čudovito predstavila Ipavce. Škoda je bila, da jih nisem peljala še na ogled pokopališča, ki ima unikatnen napis “Kar ste vi, smo bili mi, kar smo mi, boste tudi vi”, na drugi strani pa “Končana pot je tvoja, konec je težav in boja”. Želela sem jim pokazati tudi Ipavčev grob, ki bi prav tako moral postati turistična destinacija. Posledično bi morali več naporov usmeriti k urejenosti tega groba, ki je bila do nedavnega zelo skromna ali celo žaljiva.

Prednost je treba dati tudi urejenemu parkirišču, prav tako tudi preurediti in posodobiti mrliško vežico.  Turizem v Šentjurju absolutno premalo reklamiramo. Premalo imamo prenočitvenih kapacitet, treba je narediti strategijo, kako bomo ustaviti avtobuse turistov in jih privabili k ogledu naših znamenitosti,  privabljati goste s celovito ponudbo. Imamo odlična vina, kulinariko, kulturne dejavnosti. Vse je potrebno vključevati in se promovirati. Dajmo jim možnost vino tudi kupiti, domače izdelke, kulinariko.  Ob glavno cesto, ki pelje skozi Šentjur, je potrebno namestiti table, ki bodo vabile popotnike v mesto Ipavcev, med dobre in prijazne ljudi …

Hvala za pogovor. (Jure Godler)