Avto Krka

Nastija Močnik: Nisem si več gnala k srcu, da na dogodek ni bilo sto novih poslušalcev

31.08.2018, 20:00, Vid Palčnik
1205 ogledov
Foto galerija9 slik

Priznam, da sem po dobrem letu bežnih dogovorov in datumov v oblakih že malce dvomil o nastanku tega intervjuja. Vsakič sva ga planirala na enega od mejnikov v skladovem programu, a kaj, ko mu je čez nekaj časa sledil nov, večji – vse do tega poletja, ko se je po štirih letih poslovila z mesta vodje šentjurske izpostave Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti (JSKD). Je kozmopolitanski tip človeka, o čemer priča tudi naziv ob univ pika in dipl pika – hispanistka in rusistka. Prvo je enostavneje rečeno španščina. Vsemu navkljub je velika »lokalpatriotka«, ki že več kot deset let v različnih vlogah aktivno sooblikuje družabno življenje v »metropolitanski« občini – kot aktivistka, članica, predsednica, flavtistka, moderatorka, oblikovalka, celo priložnostna pevka … Je velika ljubiteljica športa in širokega spektra žanrov v vseh vejah umetnosti. Ona je Nastija Močnik.

Dobila sva se na sončno in vroče popoldne na Ramni plaži ob Slivniškem jezeru. Ker se poznava že lep čas in ker nama to dovoljuje tudi protokol Ksenije Benedetti (ki jo Nastija zelo spoštuje), sva se v intervjuju tikala.

Nastija, zakaj si za kraj današnjega pogovora izbrala prav Ramno?

»To je ena mojih najpriljubljenejših lokacij v Šentjurju, ker ima neko posebno energijo, ker je zraven veliko drevja in jezero. Ker sem doma tik ob cesti, mi ustreza priti na tako lepo lokacijo, v naravo. Večkrat pridem sem, tukaj se dobro počutim in tukaj srečujem znane obraze. Prav tako vidim v tej lokaciji velik potencial v turizmu, športu pa tudi kulturnih aktivnostih. Nekaj odmevnih prireditev smo v zadnjih letih izpeljali prav tukaj.«

Ko si decembra 2010 postala predsednica ŠKMŠ-ja, Ramna še ni bila takšna, kot je danes, prav tako ti in družabno življenje na Šentjurskem. Katere vrzeli ste takrat zapolnjevali?

»V študentskih letih imaš drugačne prioritete kot deset let kasneje, tako da smo se, kar se tiče študentskega kluba, poleg vsebin za širše množice osredotočali na neko obrobno sceno. Po mojem mnenju se nismo spopadali z mankom v infrastrukturi ali kakšni drugi obliki, saj smo imeli takrat še stari kulturni dom in zadaj kulisarnico. Kulisarnica je bila dobra lokacija za številne dejavnosti, kot so bili takrat »minikoncerti«, manjše razstave in še raznotere druge aktivnosti, ki so pritegnile manjšo kvaniteto obiskovalcev. Tudi P2, ki ga klub še vedno uporablja, je bil dober prostor za različne vsebine. Takrat so bile naše prioritete druženje istomislečih ljudi z enakimi interesi in organiziranje manjših dogodkov, tako da nekih večjih mankov ne morem izpostaviti. Tudi denarja za izvedbo je bilo v tistih časih dovolj. Sem pa vselej v Šentjurju pogrešala kakšen lokal, kjer bi se ob večerih kaj dogajalo. Včasih je bilo nekaj druženj v lokalih ob koncu tedna, a se je z ekonomsko krizo tudi to končalo. A kot pravim, to zame generalno gledano ni bil manko, saj je bila moja družba v klubu in smo si dogodke naredili po svoje.«

Čez štiri leta si prevzela vodenje šentjurske izpostave Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti. Takrat si bila ena najmlajših vodij izpostave v Sloveniji. Kako si se spoprijemala z novo vlogo, glede na to, da se je vse odvijalo relativno hitro?

»Kolikor sem seznanjena, sem bila s 27 leti takrat najmlajša vodja izpostave, kar se je kaj hitro spremenilo, saj smo se v naši, celjski regiji, kjer je bila prej povprečna starost okoli petinštirideset let, precej pomladili. Zdaj odhajam kot tretja najmlajša.

Spomnim se, da smo, ko se je Anita Koleša odločila za kandidaturo, s prijatelji razglabljali o tem, kaj se bo zgodilo, če bo izvoljena in bo zapustila izpostavo. Prijatelji so mi v šali dejali, da jo lahko nadomestim jaz. Takrat sem dejala da niti slučajno, saj si ne bi upala stopiti v njene velike čevlje. Res si nisem predstavljala ali pomislila na to, da bi v primeru njene izvolitve bila jaz primerna kandidatka za to mesto. Nato je prišel klic, če bi jo za čas njene funkcije v Državnem zboru nadomeščala. Sprva za krajši čas, da bi videla, če mi delovno mesto ustreza. Ker sem še bila v toku organizacije in prirejanja dogodkov, sem povabila sprejela. Kakor koli, to je bila čisto nova shema dogodkov, nov pristop k delu. Ko sem začela, je bila Anita zaradi nove funkcije bolj malo prisotna v skladovi pisarni, ampak vedno na razpolago. Velikokrat sem jo klicala, mejli so švigali sem ter tja … Oktobra sem začela delovati samostojno, od dogodka do dogodka. Moja prva zadolžitev je bila izbrati pet predstav za Abonma Gustav v prenovljenem kulturnem domu. Če si v nekaj primoran, pač narediš. Službo sem hitro vzljubila, ni mi povzročala večjih stresov. Čeprav naj bi sprva prek študentskega servisa delala za štiri ure, sem na skladu večkrat preždela cele dneve, če je bilo treba. Ni mi bilo težko, nikoli nisem šla v službo s kepo v želodcu. Vse sem vzela kot prijetne izzive.  

Kaj pa program? Sklad poleg rednih vsebin, kot so pregledne revije oz. srečanja, prireja tudi ostale kulturne vsebine. Si lahko vpeljevala tudi svoje zamisli?

»Anita je imela zelo dobro urejene projekte, tudi navezave z ljudmi in res »poštimano« izpostavo, tako da sem na teh temeljih lažje gradila. Programi, kot sta na primer Šentjursko poletje in Ipavčevi kulturni dnevi, so imeli že takrat dolgo tradicijo, prav tako korektno sodelovanje z Občino Šentjur. Ko sem prišla, je bila večina dogodkov za tisto leto že zastavljena, zato svojih idej takoj na začetku nisem vključevala. Kljub temu sem imela dosti dela, saj sem morala spoznati sistem delovanja območnih in regijskih revij oziroma srečanj: vokalnih, folklornih, literarnih, gledaliških, likovnih itn. Tekom dela sem dobila veliko ponudb raznih izvajalcev, tako da sem po prvem krogu revij začela razmišljati, kaj naprej. Nato pridejo tudi ljudje z različnimi idejami in razmišljaš, kako bi jih lahko vkomponiral v skladov program, ki pa je v osnovi bolj ali manj prirejanje območnih, regijskih in državnih srečanj za ljubiteljske kulturnike, izobraževanja in pomoč društvom.«

Na drugi strani pa ti je venomer stala publika. Kako so te denimo sprejeli abonenti, ki so v najstarejšem in največjem šentjurskem abonmaju Gustav prisotni že več let? Verjetno so bili navajeni na nek ustaljen sistem, morda drugačen od tvojega. Kakšne vsebine si iskala, ti je bilo kaj lažje, ker je bil kulturni dom prenovljen?

»Kot rečeno, je bil Gustav (glasbeno-gledališki abonma op. p.) moja prva naloga. Anita mi je tu pomagala in svetovala pri izboru nekaterih predstav. Morda sem imela srečo, da je bila ravno mesec prej otvoritev prenovljenega Ipavčevega kulturnega centra (IKC) in so se ljudje še z večjim veseljem in pričakovanji prijavljali na abonma. IKC je ponudil ogromno novih možnosti za razne vsebine. Zaradi res lepe notranjosti in tehnične dovršenosti dvorane nas končno ni bilo sram v goste povabiti razno raznih gledaliških ali glasbenih skupin, tudi takšnih, ki jih kdaj prej zaradi tehničnih omejitev nismo mogli. Poudariti sicer moram, da je oder za nekatere predstave, predvsem muzikale, še vedno premajhen, za kar mi je žal, ker smo iz tega razloga morali kakšno kakovostno predstavo tudi izpustiti.

Moj prvi abonma je tako bil popolnoma zaseden, tudi nekateri stranski sedeži so bili zasedeni, kar me je seveda navdalo z velikim upanjem in tudi motivacijo za delo. Ker sem v študentskih letih pri abonmaju pomagala kot hostesa, sem približno vedela, kako stvari potekajo. Pa tudi sama sem sicer velika gledališka navdušenka.«

Se še spomniš prve predstave?

»Seveda, to je bila predstava Siti Teatra Mame. Bila je super. Vedela sem, da mora biti prva predstava za ljudi navdušujoča. Me pa je bilo malo strah, kako bodo abonenti ponujene predstave sprejeli, kljub temu da sva program sestavili skupaj z Anito, ki je publiko, ki jo je sama vzgajala 15 let, poznala. Slutila sem, da bodo abonenti zadovoljni tudi zato, ker bodo sedeli na udobnejših sedežih ter končno vsi videli na oder, četudi jim kakšna predstava ne bi bila po godu. Mislim, da se je prvi abonma dobro razpletel.«

 

Kot si omenila, je primarna naloga sklada organizacija območnih, regijskih ter državnih srečanj za diletante, poleg abonmajev pa si organizirala tudi razne razstave, glasbene dogodke … Ponudba slednjih je v Sloveniji kar bogata. Po kakšnem ključu si izbirala nastopajoče? 

»Če začnem pri prvih Ipavčevih kulturnih dnevih, kjer sem sodelovala že pri nastanku programa – organizirala sem glasbeni projekt Musica Academica, ki je bil že prvo leto tako uspešen, da smo ga nato še dvakrat ponovili, letos čaka že na četrto izvedbo. To je koncert šentjurskih študentov glasbe in glasbene pedagogike. Ideja se je leta 2015 porodila mojemu glasbenemu prijatelju Urbanu Kolarju, študentu trobente. Menil je, da se šentjurski študentje glasbe premalokrat predstavijo v svojem domačem kraju, kar je (bilo) nedvomno res. Razvila sva ta koncept, občinstvo ga je zelo dobro sprejelo, zato je koncert postal že tradicionalen. Vsako leto kakšen glasbenik diplomira, zato ne more več nastopiti, pride pa kakšen nov študent, tako da je zasedba nastopajočih vsakič drugačna in instrumentalno zelo pestra. Zelo me veseli, da imamo tudi dva študenta kompozicije, ki prispevata svoja dela. Na ta način šentjurska publika spoznava, da smo res pravi dediči skladateljev Ipavcev in negujemo glasbo tudi na akademskem nivoju. Ljudje so nad našimi študenti, večina jih študira v tujini, navdušeni. Zato sem na ta projekt zares ponosna.

No, spomladi je čas za revije oziroma srečanja in tudi za Teden ljubteljske kulture, ko v ospredje za 10 dni pride neprofesionalna kultura. Okoli 1000 dogodkov se zvrsti po vsej Sloveniji, v občinah Šentjur in Dobje k tej številki »primaknemo« približno 20 dogodkov na leto.  

Junija nastopi Šentjursko poletje, program katerega po dveh letih premora letos zopet koordinirata ZKD Šentjur in JSKD OI Šentjur. Tu sem imela, kar se tiče vsebine, nekoliko bolj proste roke. Možnosti je vsako leto ogromno, a odločala sem se večinoma za koncerte in manjše gledališke predstave. Izbirala sem seveda po lastnem interesu, ker se mi to zdi za organizatorja nekako logično. Izogibala sem se t. i. mainstream (populističnim op. p.) izvajalcem, razen kadar sem zaznala, da lahko ponudijo kompetentno in kakovostno vsebino programa in ne bodo razočarali niti zahtevnejših poslušalcev. Generalno sem iskala zasedbe, ki so na eni strani dovolj prepoznavne, da so pritegnile občinstvo, na drugi pa dovolj kakovostne, da so obogatile šentjurski poletni kulturni program.«

Območje občin Šentjur in Dobje je bogato z raznimi kulturnimi društvi in tvorbami, ki se ukvarjajo z organizacijo kulturnih dogodkov. Kako zahtevno je v tem času, sploh v manjših kulturnih društvih organizirati prireditve? Kako dolgo še?

»V organizaciji dogodkov sem že okoli deset let in se mi zdi, da se je v tem, relativno kratkem času organizacija dogodkov zelo zbirokratizirala in finančno podražila. Organizirati koncert pred 15 leti je bilo dosti enostavneje. Prostori za izvedbo dogodka so bili večinoma brezplačni, ozvočenje je bilo cenejše, prav tako izvajalci, vstopnice si prodajal brez davčnih blagajn, plakate si napisal na roke. Društva se trudijo po svojih najboljših močeh, a težava vedno nastane pri financah, ki jih večinoma porabijo za delovanje, kar je prav, želijo pa si kdaj organizirati še kakšne druge dogodke. To podpiramo, tudi z občinskimi razpisi za sofinanciranje kulturnih programov in projektov, a kot rečeno, stroški so po navadi nenormalno visoki in povprečno kulturno društvo si z malim prilivom financ težko privošči organizacijo nekega koncerta. Treba je biti iznajdljiv in se medsebojno povezovati. Društva se največkrat pritožujejo nad plačevanjem avtorskih pravic SAZAS-u in IPF-u, a moramo se zavedati, da so to organizacije za zaščito avtorskih pravic in jih je treba plačevati, če želimo ali ne. Delovati moramo z vedenjem, da tako plačamo avtorju, izvajalcu glasbenih del kljub predsodkom mnogih, da denar ne pride v prave roke. Dejstvo je, da to predstavlja za društva velik strošek, veliko se jih zato zateče po pomoč na Zvezo kulturnih društev Šentjur, ki skrbi za sofinanciranje projektov svojih članov. Stroški žal rastejo hitreje kot prihodki društev, ki pa jih je vedno več. Malha, namenjena kulturi, pa ostaja popolnoma enako velika. Finančno večje projekte je tako skorajda nemogoče izpeljati. Kljub temu društva in drugi organizatorji delujejo zelo dobro, včasih iz tistega, kar dobijo, delajo čudeže, za kar jim čestitam. Večina njih v svojih lokalnih okoljih pomeni edino stičišče s kulturo, brez njih bi kulturno dogajanje tam zamrlo. To je veliko delo!«

Po desetih letih tvojega udejstvovanja v organizaciji dogodkov lahko potegneva črto pod odziv publike na vsebine ter skladovo sodelovanje z ostalimi organizatorji v občini.

»Povprečna starost publike na skladovih dogodkih je bila, če gledam s svoje »starostne perspektive« (smeh), dokaj visoka, mojih vrstnikov večinoma na dogodkih ni bilo. Sprva sem se posluževala Anitinega načina promocije, ki je deloval, tako da so bili tradicionalni dogodki zelo dobro obiskani. Mislim, da me je tudi občinstvo dobro sprejelo. Sčasoma je ta vzajemna naklonjenost rasla, dobivala sem veliko pozitivnih odzivov tako na vsebino kot organizacijo dogodkov. Vse to človeku nedvomno daje dodatno motivacijo, da je naslednjič še boljši. Vseskozi me je vodila misel, da ne delam rutinsko, ampak da vsakič, kolikore se je pač dalo, poskrbim za novosti, da obiskovalci kaj novega doživijo. Včasih to zaradi strukture dogodka ni bilo možno. Hitro sem se začela zavedati, da je publika skladovih dogodkov bolj ali manj ista. Na eni strani sem jim bila hvaležna, da so ljudje vedno znova prihajali na naše dogodke, na drugi pa me je žalostilo, da kljub različnim vsebinam za različne generacije, okuse in interese nisem privabile širše množice. S tem se najprej nisem hotela sprijazniti, a sem se sčasoma zavedala in ugotovila, da tega sama ne bom mogla rešiti. Nisem si več gnala k srcu, da na dogodek ni bilo sto novih obrazov. Zelo sem bila vesela vsakega, ki je prišel na novo, in zelo spoštovala tiste, ki so prišli na več dogodkov mesečno. Kljub temu sem si zadala, da bom na določene dogodke pritegnila tudi svojo generacijo, ki je bila na dogodkih vedno v manjšini. Zavedam se, da je prioriteta mladih ljudi gradnja družine, kariere, doma, in da jim na koncu dneva zmanjka časa za obisk kulturne prireditve, če na njej recimo ne nastopa ravno njihov otrok. Z različnimi novimi promocijskimi potmi, kot je vzpostavitev skladove facebook strani, ter zanje relevantno vsebino sem poskušala pridobiti nekaj predstavnikov mlajših generacij. Včasih sem bila uspešna, včasih ne.

Iskreno pa naj povem, da sem nemalokrat na kulturnih dogodkih pogrešala ljudi, ki službujejo na javnih in vplivnih mestih v naši občini, in tudi tiste, ki pri naših najmlajših najbolj vplivajo na to, da kasneje postanejo odjemalci kulturnih vsebin. To so poleg staršev tudi učitelji. Seveda je bilo kar nekaj svetlih izjem, da komu ne naredim krivice. Po mojem mnenju mora učitelj imeti široko razgledanost z vseh področij, tudi kulture.«

Kako pa se, glede na to, da si s kulturo povezana tako rekoč ves čas, sprostiš v prostem času? Je lahko kultura oz. umetnost sama »sebi v oddih«? Po kakšni umetnosti sicer posegaš?  

»Zanimivo vprašanje. Prijatelji so me večkrat vprašali, ali se kdaj naveličam stalnega obiskovanja koncertov, gledaliških iger, literarnih večerov, pogovorov, razstav … glede na to, da že sama organiziram čez leto veliko takšnih dogodkov. Odgovorila sem jim, da ne, da je zame obisk nekega kulturnega dogodka »oddih« – torej, ko se lahko usedem in samo gledam, kar se dogaja na odru, razmišljam o vsebini, jo ponotranjim … Da mi ni treba misliti na to, kaj se dogaja v zaodrju – ja, to je zame dejansko sprostitev (smeh). Zelo rada hodim na koncerte. Imam širok glasbeni okus, znotraj različnih zvrsti pa iščem kakovostne izvajalce. Moja najljubša glasbena zvrst je rock, poslušam pa tudi jazz, blues, staro-ameriško pop glasbo, šansone, na trenutke mi zapaše tudi metal. Letno obiščem ogromno koncertov, v prvi polovici leta sem bila že na vsaj 15 koncertih. Nekatere sem obiskovala tudi zato, da sem na lastna ušesa preverila, ali bi zasedbo lahko pripeljala tudi v Šentjur. Takisto velja za gledališke predstave.

Sproščam se tudi z drugimi vejami umetnosti – filmi, serijami, knjigami. Filme sicer gledam bolj malo, v kinu nisem bila že lep čas. Sem bolj »serijoljub«, gledam Igro prestolov, pred časom sem začela z Vikingi. Zanimajo me vsebine, ki temeljijo na zgodovinskih dejstvih, saj me zgodovina, sploh srednji vek, že od nekdaj zelo privlači. Berem knjige, iz katerih se kaj novega naučim ali izvem. Spomnim se, ko mi je pred časom v nekem pogovoru ustavni pravnik dr. Andraž Teršek dejal, da knjigo, v kateri si na prvih straneh ne podčrta bistvenih stavkov, iz katerih se lahko nekaj nauči, pusti. V zadnjih letih mi za branje žal kronično primanjkuje časa, tako da največ knjig, kako klišejsko, preberem poleti. Nazadnje sem prebrala knjigo Boštjana Videmška Na begu, ki govori o eksodusu beguncev že od leta 2005 naprej. Njegova osvetlitev begunske situacije je povsem drugačna od tiste, ki smo jo spremljali v medijih. Precej me je pretresla in jo priporočam vsem, ki zmotno mislijo, da so begunci nekakšni novodobni okupatorji Evrope. Sicer pa posegam tudi po biografijah, zgodovinskih knjigah in knjigah o sodobni družbeni problematiki.

Sem pa tudi velika športna navdušenka – rada spremljem nogomet, rokomet in košarko, če se le da s tribun. Lansko leto sem se na primer s štirimi prijatelji podala na pot z avtomobilom v Istanbul na zgodovinsko tekmo, kjer so naši košarkarji osvojili zlato. Pot je bila dolga in naporna, a še kako vredna.

Nam lahko zaupaš, kam te bo vodila nadaljnja karierna pot? Se v prihodnosti vidiš v Šentjurju? Na uho so mi prišle govorice, da naj bi se podala v boj za županski stolček, koliko je resnice v tem?

V tem ni kančka resnice (smeh), sploh ne vem, na katerih temeljih so te govorice nastale. Sama nikoli nisem o tem niti razmišljala, kaj šele, da bi se v to dejansko podala. Ne rečem, da mi ni v čast, da me morda nekateri vidijo na tej funkciji, a odkrito povem, da se sama niti približno ne. Ne samo, da sem zanjo premlada, sem tudi dovolj samokritična, da vem, da se na prenekatero področje, ki jo ta funkcija pokriva, sploh ne spoznam niti se ne želim spoznati. Na tem področju ne vidim svojih priložnosti, naj jih izkoristijo tisti, ki so zanje kompetentni. Zase vem, na katerih področjih sem uspešna, in teh se bom držala tudi v prihodnje. Šentjur je moj rojstni kraj in sem nanj zelo navezana, zato bi seveda želela delovati tukaj in prispevati k njegovemu razvoju na vseh ravneh. A mislim, da bom za zdaj svoje nadaljnje karierne možnosti iskala izven kraja ter se nekoč polna novih izkušenj in znanja vrnila nazaj. To bi bil zame idealen razplet. Želim si nadaljevati na področju organizacije dogodkov, ni nujno le kulturnih, a na zahtevnejšem nivoju. Sicer pa me zanima veliko različnih stvari – tudi turizem in poučevanje tujih jezikov, predvsem ruščine. Iščem smer, kjer se bom lahko posvetila vsemu, kar me veseli.«

Hvala za tvoj čas, uspešno na nadaljnji življenjski poti. (ViP)