Planina pri Sevnici, 4. avgust 2023 – Danes mineva 90 let od smrti najbolj znamenite literatke naše občine Ane Wambrechtsamer. V zgodovino je zapisana kot kronistka svojega časa, pa tudi bogatega zgodovinskega dogajanja na Slovenskem, posebno na Kozjanskem in Celjskem.
Ana Wambrechtsamer se je 4. julija 1897 na Planini pri Sevnici rodila v družino trgovca Friedricha Wambrechtsamerja in njegove žene, poštarice Marije, rojene Rožanc. Za starša je bila Ana drugi otrok, a je prvi, Reinhold, preminil že pred njenim rojstvom, po le nekaj tednih življenja. Ana je bila zelo izobražena ženska. Ustvarjala je večinoma v nemškem jeziku, govorila pa tudi slovensko. Nadarjenost za pisanje je nakazala že v mladih letih; v času obiskovanja celjske meščanske šole je že objavljala svoja prva literarna dela v takratnem nemškem časopisju. Nad njeno družino je ves čas visel temen oblak. Najbolj jih je prizadela smrt očeta, zaradi česar so se tedaj preselili v Maribor, med prvo svetovno vojno pa sta z mamo prebegnili v Avstrijo.
Anino življenje dolga leta raziskuje upokojeni zdravnik Janez Šmid, tudi častni občan Šentjurja. Pred uničenjem je med drugim rešil številna njena zasebna pisma in neobjavljene pesmi, mnoge pa tudi objavil v različnih publikacijah. Kot pravi, je Ana Wambrechtsamer ves čas čutila močno povezanost z domačo Planino pri Sevnici, zato se je tja vračala vsako leto, kar ji je dajalo tudi navdih za pisanje. “Snov in tematiko je črpala iz naših krajev – Planine in okolice. Predvsem so jo navdahnili Celjski grofje. To zgodovino je raziskovala predvsem v arhivih v Gradcu. Celo življenje je pisala o isti tematiki: preteklost, daljna preteklost, zgodovinski motivi in preprosti ljudje, ki so živeli tod,” našteva Šmid in dodaja, da graški arhivi danes hranijo tudi nekatera njena dela, tudi neobjavljena.
“Ana Wambrechtsamer ne prida le enemu narodu”
Med najbolj znana Anina dela štejemo zgodovinski roman Danes grofje Celjski in nikdar več, Za staro pravdo, Gospodič Jurij in Gospod prefekt ter Kroniko planinskega gradu in trga, ki je Planinčanom še posebej ljuba. Podpisala se je tudi pod nekaj prevodov, med drugim je v nemščino prevedla Veroniko Deseniško Otona Župančiča in Hermana Celjskega, avtorja Antona Novačana, več del je iz nemščine prevedla tudi v slovenščino. Šmid tako pravi, da Ana Wambrechtsamer ni umetnica, ki pripada le enemu samemu narodu: “Ker je pisala v nemščini, pripada nemškemu krogu. Ker je izbirala tematike v naših krajih, prav tako prevajala in dala prevajati v slovenščino, pripada tudi nam. Tako jo moramo jemati. Veliko stvari je ohranila, da lahko tudi mi danes brskamo po teh virih naprej.”
Janez Šmid se je rodil devet let po Anini smrti. Med življenjem na Planini ter pri kasnejšem zdravniškem delu se je srečeval z mnogimi njenimi sodobniki. Med njimi tudi Niko Kuret, ki je prav tako ohranil nekaj pisateljičine zapuščine, z njo je tudi prijateljeval. Iz starih fotografij, ki jih hrani Janez Šmid, je razvidno, da je imela Ana tudi glasbeni talent; igrala je na violino in znala pritrkovati na zvonove. Uživala je tudi v različnih preoblekah.
Umrla je zaradi težjega prehlada, Šmid predvideva celo na obolenje srčnih zaklopk, ki se ji je vleklo dalj časa. 4. avgusta 1933 je tako umrla v Gradcu, pokopana pa je na domači Planini. Dočakala je 36 let, vendar pa zapustila izjemno bogate zapise o zgodovini naših krajev. Kot priznava Šmid, je s tem ohranila mnoga dejstva, ki bi sicer utonila v pozabo, prav tako olajšala zgodovinska raziskovanja v kasnejših letih. Na Planini pri Sevnici še vedno stoji njena rojstna hiša s spominsko ploščo. Na njenem nagrobniku je bila sprva plošča z nemškim napisom, kasneje pa zamenjana s slovenskim. Pod gradom stoji tudi doprsni kip pisateljice, Janez Šmid pa je dal v slovenščino prevesti tudi nekatera njena dela.
