Ljubljana, 20. 12. 2019 – Že tradicionalno, letos že dvajsetič zapored, ob zaključku akcije Ljudje odprtih rok, se v reviji Naša žena/Ženska, zahvalijo humanitarcem. Ljudem, ki so v ožji ali širši družbi pustili neizbrisno sled s svojim humanitarnim delom in skrbjo za naravo in okolje. “Ljudem, ki na različne načine pomagajo drugim do lepšega življenja, da se izkopljejo iz trenutnih stisk, da njihovi obrazi spet zažarijo v sreči in zadovoljstvu, da se jim povrne zaupanje v soljudi,” je povedala urednica revije Naša žena, Marta Krpič.
Bralci revije so lahko glasovali za več kategorij – za dobrotnice/ka, darovalke/ca, izjemne osebnosti in dobrega človeka. Med naštetimi pa so v Naši ženi predlagali tudi Šentjurčanko Albino Karmuzel, ki so jo uvrstili med kandidate za izjemne osebnosti.
»Noben otrok si staršev ne izbira sam. Vsi bi radi imeli skrbne, ljubeče, delovne starše. A žal vsi niso takšni. Nekateri preprosto ne znajo živeti, kaj šele skrbeti za koga drugega. In otrokom iz takšnih družin je treba pomagati,« je odločna Albina Karmuzel, predsednica Občinske zveze prijateljev mladine Šentjur pri Celju in članica komisije za socialna in humanitarna vprašanja pri ZPMS. Zato ne razume, kako lahko kdo ob tuji stiski nonšalantno pogleda stran.
Pogovor s Karmuzlovo
Skoraj 20 let je že pri šentjurski zvezi prijateljev mladine, 16 let je njena predsednica. V teh letih so marsikomu polepšali ali kar konkretno izboljšali življenje, med drugim so trem invalidnim otrokom prilagodili bivanjske razmere, devetim družinam so prenovili neprimerna stanovanja, eni družini pa so celo zgradili novo hišo, nabavili so štiri avtomobile za prevoz invalidnih otrok … Kje so še letovanja, obdaritve ob novem letu, sodelovanje v projektu Botrstvo, pa reševanje sprotnih stisk družin. Ugotavlja, da zadnja leta pomoč išče vse več ljudi, ki so zaposleni. »Družina, v kateri mama dobi minimalno plačo, oče je invalidsko upokojen, imata pa tri šoloobvezne otroke, se sama ne more prebiti čez mesec. Kako naj plača položnice, kje je hrana, kaj šele kurjava. Moraš pomagati, moraš,« pravi Albina Karmuzel, ki zelo dobro sodeluje s svetovalnimi delavkami na sedmih osnovnih šolah. »Te so nam glavni vir informacij, saj dobro poznajo domače razmere. Najtežje je tistim družinam, ki le malo presegajo cenzus za socialno pomoč.«
Pogosto pa se za socialno stisko skrivajo še druge stiske. Veliko ji pomeni, kadar ji ženske toliko zaupajo, da povedo svoje zgodbe, čeprav so pogosto zelo tragične. »V družinah se dogaja marsikaj, veliko je nasilja. Ženske veliko potrpijo, da bi zaščitile otroke. Ko se odprejo, jim pade breme z ramen. Še posebej, ko se zavedo, da niso sam krive za stvari, ki se jim dogajajo. Takrat običajno najdejo moč, da se postavijo po robu,« pove.
Prizadanejo jo negativni odzivi
Zelo jo prizadenejo negativni odzivi odraslih. »Hvaležna sem za vsak cent. Sem pa žalostna, kadar se ob kakšni akciji obrnem na ljudi, jim napišem pismo, razložim situacijo, vendar se tisti, ki imajo dobre dohodke, sploh ne odzovejo – to te malo dotolče. Ne vem, zakaj ljudje ne zaupajo dobrodelnim organizacijam. Saj se vedno najdejo ljudje, ki izkoriščajo dobrodelnost. Žal nam naredijo veliko škode, a to ne pomeni, da se bomo obrnili stran od vseh, ki potrebujejo pomoč. Na srečo imam podporo pri krovni zvezi prijateljev mladine, pa z Anito Ogulin krasno sodelujeva, da uspemo zbrati najnujnejše.«
Ob tem se spomni Marine, mlade tetrapleginje. Njeni družini so pomagali preurediti in prilagoditi spodnji del hiše. »Potem smo z gledališko predstavo zbirali denar za drugo deklico s cerebralno paralizo, del sredstev smo namenili še Marini za bivanje v Švici, kamor je s starši odhajala na operacijo. Pa je prišla na predstavo in povedala, da je hvaležna za pomoč pri prilagajanju stanovanja, zato se odpoveduje denarju, ki naj ga namenimo tej deklici. Vam povem, vsa dvorana je jokala.«
Tudi v javnost
Albina včasih ne vidi druge poti, kot da kakšen primer izpostavi javno, kot je bilo z mlado, izredno nadarjeno violinistko. Bila je pobudnica zbiranja denarja za nakup nove violine, brez katere dekle ni moglo napredovati. Dragega inštrumenta pa z mamo nista mogli kupiti. Ker je bilo zbranega denarja premalo, se je obrnila na televizijsko oddajo Dan najlepših sanj, kjer so ji priskrbeli odličen inštrument, da lahko študira v Salzburgu na Univerzi Mozarteum.
Pa še nekaj želi izpostaviti: »Vsi imajo polna usta o pomenu materinstva, pa da je treba pomagati otrokom. Ko pa je res treba pomagati, pa nič. Samo ogovarjanje, kdo si zasluži in kdo ne. Če plačaš kosilo v šoli, boš otroku naredil nekaj dobrega. Če družini z več otroki ne privoščiš, da bi se vozili v večjem in bolj varnem avtu in nič ne prispevaš – obrni se stran in molči …« je odločna sogovornica, ki je lastne težave ne ovirajo, da ne bi pomagala drugim. Pred 12 leti je zbolela za miastenijo, to je redka bolezen, podobna multipli sklerozi. »Jemljem zdravila za jačanje mišic, in ko sem res hudo utrujena, grem za nekaj časa počivat, potem pa lahko spet delam. A se ne dam. Trpljenje nekaterih družin mi ne pusti, da bi se smilila sama sebi. Pa moji »indijanci« me držijo pokonci, moji štirje vnuki,« se nasmeji Albina Karmuzel.
Albina Karmuzel je ženska z največjim srcem. Dotakne se je stiska ljudi, revščina ali bolezen malčkov. Stisko družin čuti kot svoje poslanstvo, zato svoj prosti čas razdaja za humanitarno delo. Za ves trud in za solze, ki jih deli s pomoči potrebnimi, ne zahteva plačila – njena nagrada je smeh otrok in iskrena hvaležnost v očeh ljudi. Tudi medijsko se nerada izpostavlja, saj resnično dobra dela ne potrebujejo potrditve. Je dobrotnica v pravem pomenu besede. Albine Karmuzel lastne težave ne ovirajo, da ne bi pomagala drugim.
Prejemnica priznanja
Po končanem glasovanju Albina Karmuzel sicer ni zmagala, je pa postala prejemnica Zahvale za dobroto, plemenitost in človekoljubna dela. Zahvalo je poleg urednice revije Naša žena podpisala tudi ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, mag. Ksenija Klampfer. Zahvalo pa je Karmuzlova prejela tudi na sami slovesni prireditvi. (Jure Godler)