Šentjur, 1. marec 2017 – Že šesto leto zapored je Šolski center Šentjur v novembru razpisal 6. literarni in fotografski natečaj. Tema letošnjega natečaja je bila Namesto rok delajo stroji. Na natečaj je prispelo 41 izdelkov, od tega 12 literarnih in 29 fotografskih. Na literarnem natečaju so učenci osnovnih šol lahko sodelovali s pesmimi, črticami, zgodbami in pravljicami, v katerih so razmišljali o napredku, ki so ga prinesli stroji, predvsem pri kmečkih opravilih. Prikazali so lahko tudi razliko med kmečkimi opravili nekoč, ko so ljudje delali predvsem ročno, in danes, ko delajo s stroji.
Izpod peresa Ane Majcen, učenke 9. b razreda Osnovne šole Hruševec Šentjur, ki jo je spremljala mentorica Marija Arbajter, učiteljica slovenščine, je nastala pesem z naslovom Namesto rok delajo stroji. Pesem se je med literarnimi izdelki uvrstila na tretje mesto in bila nagrajena s priznanjem Šolskega centra Šentjur in košarico dobrot.
Na področju fotografije pa je bil tudi nagrajen Blaž Lavbič iz OŠ Dramlje pod vodstvom mentorice Špele Kotnik, ki je prav tako prejel bronasto priznanje. (Urška Godler, foto: ŠCŠ/Boris Zrinski)
NAMESTO ROK DELAJO STROJI (Ana Majcen)
Danes so časi drugačni kot tedaj,
a zakaj?
Saj je le 100 let nazaj.
V stotih letih smo veliko naredili,
se učili, motili,
kaj koristnega postorili.
Na področju znanosti in vede,
od številk in abecede,
do uspehov, tudi bede.
A na koncu zmagala je glava,
morda je ta tista prava
onesnaževanja kriva težava.
Naredili smo tovarne, stroje,
a morda bi bilo bolje,
če bi nas skrbelo za okolje.
Če se vrnemo 100 let nazaj,
tudi ni bil ravno raj,
vsekakor pa ne takšen direndaj.
V starih časih so si pesmi peli,
moko mleli,
danes pa marsikatero ročno delo prekleli.
Včasih so njive orali,
tudi na ”črno” klali,
da so lahko otrokom jesti dali.
Danes gremo v trgovino,
pa imamo večerjo fino.
Nazdravljamo z vinom in penino.
Včasih so le mleko pili,
kruh dobili,
pa so skromni obrok cenili.
Danes je v trgovini vsega veliko,
a kaj je z nami in oliko?
Zakaj ne cenimo, ko imamo toliko?
Včasih so se ob obroku zbrali,
kaj zapeli,
zaigrali.
Danes telefon je ta igrača,
ki nas od družbe odvrača,
da skupno večerjo vsak najraje zavrača.
Četudi je bilo težko,
so se v starih časih imeli lepo,
saj so se imeli radi zelo.
Danes je to vse drugače,
saj le malokdo reče,
da ima rad svoje domače.
Pred 100 leti so se razprostirala polja,
sonce je krasilo obzorja,
oh, kakšna lepota okolja.
Danes tu je industrija,
vsega zelenega morija –
kakšna bedarija!
Včasih je šola trajala pol leta,
da so lahko fantje in dekleta
poprijeli za dleta.
Koža je bila predrta,
energija vsa požrta,
a morala od težkega dela podprta.
Zamislili bi se lahko malo,
resno ali za šalo
in vsaj za trenutek zanemarili ostalo.
Ali nam dosti pomeni narava,
da je naša duša zdrava,
da nas od stresa ne boli glava?
Koliko nam pomeni roke dotik,
očesni stik,
ki tvori preteklosti mozaik?
