21.7 C
Šentjur pri Celju
15/06/2024
sentjur.net

Gašper Andrinek: Mediji in novinarstvo so v zadnjih letih izgubili na veljavi in zaupanju

Šentjur, 8. 10. 2023 – Gašper Andrinek je nekdanji Ponkovljan, ki živi in dela v Ljubljani. Svojo novinarsko kariero je začel pri lokalnem časopisu Šentjurske novice, sodeloval je pri nekaj študentskih glasilih in bil na kratki praksi v časopisni hiši Delo. V 3. letniku študija novinarstva je začel z delom na Valu 202, kjer dela še danes. Vseskozi pa je bil dejaven tudi v Društvu novinarjev Slovenije – v prejšnjem mandatu kot podpredsednik, pred kratkim pa je prevzel vodenje društva.

Šentjurčani te poznajo predvsem kot novinarja na Valu 202. Kako si pristal na radiu in kakšne izkušnje si tam pridobival?

Na Valu 202 sem že skoraj 10 let. Začel kot dežurni novinar, potem opravil šolo govora, ki na Radiu Slovenija traja eno leto. Kmalu začel samostojno delati prispevke. Že od začetka me je mikalo delo na terenu, predvsem v tujini. Je pa novinarska šola na Valu 202 neposredna in učinkovita. Če le ujameš tok. Pokazati moraš sicer veliko samoinicativnosti, ampak kolegi so ti ves čas na voljo. Če sprašuješ, boš vedno dobil odgovore. Tudi priložnosti za delo ne (z)manjka. Ravno nasprotno. Vsako idejo lahko predstaviš urednikom in skozi debato se vedno najde zorni kot, na kakšen način se lotiti določene teme ali zgodbe. Moram pa opozoriti tiste, ki jih zanima radio. To je lahko za marsikoga usodno, kot ljubezen na prvi pogled ali pa kot Hotel California. Ko si enkrat radijec, si vedno radijec.

Kakšne teme v novinarstvu pa si najrajši pokrival?

Zelo različno. Od zunanje politike do socialnih zgodb. Ampak predvsem so v ospredju zgodbe ljudi, v resnici kakršnekoli. Seveda morajo biti v javnem interesu. Na Valu 202 nimamo strogo zapisanih in določenih žanrov prispevkov, lahko so to reportaže, intervjuji ali poglobljene zgodbe. Delamo vse, razen tako imenovanega »hard newsa«, torej novic in poročil, zanje odlično skrbijo kolegi s Prvega programa, v uredništvu Dnevno-informativne redakcije.

Svojo novinarsko pot si med drugim začel tudi s pisanjem za lokalni časopis Šentjurske novice, pa tudi za nacionalne časopise. V čem vidiš razliko med lokalnim in nacionalnim novinarstvom?

Predvsem stik s terenom in ljudmi. V tem primeru so gotovo v prednosti lokalni novinarji, ki zelo dobro poznajo razmere ljudi, vedo, kaj jih zanima, kakšne težave imajo. V tem primeru so novinarji nacionalnih medijev večkrat v nevarnosti posploševanja in stereotipiziranja. Ter podleganja občutkom, ki jih dajejo družbena omrežja, ki ne odsevajo prave slike razmer na terenu. Čeprav na nek način že, ampak ne v celoti. Tudi zato na tem mestu poudarjam, kakšno bogastvo predstavljajo lokalni dopisniki (ter tudi tisti iz tujine!) za nacionalne medije. Po drugi strani pa tudi na lokalne novinarje ter dopisnike preti nevarnost prevelike navezanosti na lokalno okolje ter povezanosti z lokalnimi oblastmi. Poleg tega so lokalni mediji močno odvisni tudi od takšnih in drugačnih oglaševalskih zgodb ter posledično pod velikimi ekonomskimi pritiski, zato morajo včasih tudi sprejemati kakšne kompromise.

Moram pa opozoriti tiste, ki jih zanima radio. To je lahko za marsikoga usodno, kot ljubezen na prvi pogled ali pa kot Hotel California. Ko si enkrat radijec, si vedno radijec.

Si pa vseskozi aktiven tudi v Društvu novinarjev Slovenije, najprej kot podpredsednik, od predkratkim pa kot predsednik. Zakaj se se odločili za takšen izziv?

V Društvu novinarjev Slovenije sem prisoten in aktiven že od vsega začetka. Predvsem pri pripravi festivala Naprej/Forward, ki je postal pomembna znamka in pomemben dogodek društva. Čeprav se v zadnjih letih soočamo s kadrovskimi in finančnimi težavami, nam je na koncu še vedno uspelo. V zadnjem mandatu pa sem bil tudi član Upravnega odbora. Bilo je eno takšno obdobje, ki si ga ne želiš. Zaznamovala sta ga kampanja ZaobSTAnek in za RTV. Zgodilo se nam je tisto, česar si nismo želeli, in sicer, da so novinarji in posledično novinarstvo postalo zgodba. Ampak v tem primeru ni šlo drugače, morali smo opozoriti na nedopustne pritiske, ki se dogajajo. Zdaj pa upam, da se bo to obdobje zaključilo, da se bomo lahko posvetili svojemu glavnemu poslanstvu – obveščanju javnosti. Da ne bo razumljeno napačno, to so kolegi, ki so doživljali neznosne pritiske v zadnjih letih, ves čas tudi počeli, za kar jih lahko samo cenimo.

Novinarstvo je eden lepših, pa tudi zelo težavnih poklicev. Mnogi novinarski kolegi celo odhajajo iz novinarskih vrst. Zakaj?

Lahko si to zelo enostavno razlagamo. Biti novinar zahteva celega človeka, je določeno poslanstvo in način življenja. Kakor to pač vzameš. Ob tem ni ravno donosno, nima stalnega urnika, veliko je odrekanja, izpostavljen si vsem mogočim mnenjem in kritikam. Obstaja tudi zelo veliko težav z delodajalci. Veliko je prekarnih oblik dela, tudi izkoriščanja. Zato je novinarstvo zelo lahko zapustiti. Službe »na drugi strani« so privlačne, bolje plačane, z rednim urnikom.

V resnici pa je situacija vseeno nekoliko bolj zapletena. Mediji in novinarstvo so v zadnjih letih izgubili na veljavi in zaupanju. Veliko je spletne in druge kampanje, ki je nastrojena proti medijem in novinarstvu, ampak to v resnici ni nič novega. Ničesar, kar novinarji in novinarke ne bi poznali že prej. Zdaj je vse samo potencirano, takoj na družbenih omrežjih, viralno, itd. Ampak dejstvo pa je, da smo si v določenimi meri tudi sami krivi. Včasih smo mediji igrali glavno vlogo pri podajanju informacij, zgodb, … potem se je zgodil internet in še vedno smo mislili, da imamo to vlogo. Nismo se prilagodili ter še vedno tekmovali med seboj, namesto, da bi videli, kdo je naš pravi tekmec za pozornost (družbena omrežja, pretočne vsebine). Ob tem smo še vedno nastopali s pozicije »vsevednosti« in tega, da imamo vedno vse prav. Daleč od tega. Premalo smo poslušali ljudi, kaj jih dejansko zanima. Premalo smo bili samokritični. In to moramo spremeniti. Želel bi si več samokritike in manj samoviktimizacije. Morda bomo tako naredili novinarstvo spet privlačno.

Mediji in novinarstvo so v zadnjih letih izgubili na veljavi in zaupanju. Veliko je spletne in druge kampanje, ki je nastrojena proti medijem in novinarstvu, ampak to v resnici ni nič novega.

Kako gledaš na medije, ki svojo politično pripadnost neki politični struji niti ne skrivajo?

Lahko so mediji, gotovo pa nimajo zveze z novinarstvom. V novinarstvu se nihče ne bi smel deliti na naše in vaše, na leve in desne, itd., novinarji in novinarke so samo tisti, ki spoštujejo in delujejo v skladu z novinarskim kodeksom. Torej so samo taki, ki delujejo profesionalno, in taki, ki ne. Za to je pomembnost Novinarskega častnega razsodišča še toliko večja, da to prepozna. Za politično propagando v novinarstvu ni prostora.

Veliko se govori tudi o kaznovanju “fake news” oz. lažnih novic, ki so preplavile splet. Kako ta pojav zmanjšati?

S kakovostno vsebino. Novinarstvo mora tu opraviti svojo nalogo in svoje prispevke narediti po vseh profesionalnih standardih, brez odstopanja. Preverjati vire informacij, imeti več virov. Izkoreniniti senzacionalizem in manipulacijo. Prav je, da dvomimo v informacije, ki jih prejmemo, ampak dvomiti kar tako počez in čez se mi ne zdi zdravo, kmalu se tako lahko znajdemo tudi v teorijah zarote. Dvomi v informacijo in jo preveri na več koncih, to se mi zdi pravo postopanje.

Kaj pa pritisk kapitala na podajanje novic. Si imeli kdaj takšno izkušnjo?

V idealnem svetu bi to moralo biti nedopustno. Kakršen koli pritisk pravzaprav. Ampak ne sprenevedajmo se. Ne živimo v idealnem svetu. Pred kratkim sem se pogovarjal z znamenitim madžarsko-avstrijskim novinarjem in pisateljem Paulom Lendvaiem, ki pravi, da popolna družba ne obstaja. Torej, pritiski seveda so, na žalost se jim marsikdo tudi ne more upreti – lahko se jim poskušajo. Sam sicer delam na javnem radiu, kjer je tega manj. Oziroma sam jih nisem nikoli občutil. So pa gromozanske in nedopustne pritiske kolegi že doživeli, predvsem v informativnem programu TV Slovenija, verjamem, da so kdaj kakšni pritiski tudi pri nas na radiu, ampak na javnem mediju se jim lažje upremo, to je treba priznati.

Tudi zato bi morali v medijih, ki so v zasebni lasti, predvsem lastniki narediti vse, da bi svoje novinarje in novinarke zaščitili pred pritiski. Ter se ne podrejali kapitalu, oglaševalcem in klikom. Poleg tega bi se morali nekateri lastniki medijev v Sloveniji res posvetiti resničnemu namenu medijev in novinarstva. To ni investicija, kar tako za zraven, za vpliv. Vsaj ne bi smelo tako biti. Ampak, če se vrnem na začetek odgovora, to je lažje reči, kot storiti.

Hvala za pogovor, veliko odličnih prispevkov in veliko uspeha pri vodenju DNS! (Jure Godler)

Sorodne novice

Zdravko Brglez: »V Indiji so vsi med seboj prijatelji.«

Urša Kajba

Marjan Dobnik ima najmanjše kolo v Sloveniji

Urša Kajba

Ivanka Uduč: Domoljubje mi je bilo položeno v zibelko

Tjaša Ferlež

Zvok klekljev je bil za moja ušesa najlepša melodija

Tjaša Ferlež

Štajerskemu valu nagrada Društva novinarjev Slovenije

Jure Godler

Slepota ni ovira za velike načrte v športu za Jano Führer

Jure Godler
Lokalni novičarski portal

Ta spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje vaše izkušnje. Predvidevamo, da se s tem strinjate, lahko pa se odločite, če želite. Sprejmi Preberi več