Julija mineva že 125-letnica rojstva Ane Wambrechtsamer, nemško-slovenske pisateljice, rojene 4. julija 1897, na Planini pri Sevnici. Prav ona je zaslužena, da ima Planina pri Sevnici zgodovinsko knjigo kraja z naslovom »kronika planinskega gradu in trga«. Knjiga je bila objavljena leta 1995 pod okriljem Planinskega društva Planine oz. ljubiteljskega zgodovinarja Janeza Šmida. Poudariti je potrebno, da je vse od sestavljanja gradiva do izdaje knjige preteklo skoraj sedemdeset let. Kot zanimivost pa je naključje botrovalo, da je po dobrih devetnajstih letih od izdaje knjige Wambrechtsamerjeve knjigo izdala tudi planinska domoljubka Ivanka Uduč.
Udučeva je leta 2014 izdala prvo knjigo z naslovom Planina od davno do danes. Povod in ideja za samo knjigo je bila njena močna želja, da gradivo iz kronike, ki jo je pisala že njena predhodnica nadaljuje in tako zbere popis nadaljevanja dogajanja sprememb in časa na Planini. Udučevi je uspelo! V vlogi kronistke je zbrala, popisala in predstavila dediščino časa, ki ga ni več, a je skrbno ohranjen v zapisih.
Ivanko Uduč poznamo kot pesnico in pisateljico. Pisanje ji leži na duši in srcu. Vse to dokazujejo njena številna literarna udejstvovanja in sami izdelki.
“Sama lahko povem, da sem samostojno izdala šest knjižnih del – dve domoznanski knjigi, tri pesmarice in eno dejstev Tajfuna. Že več kot dvajset let sem članica Literarnega društva Šentjur, na kar sem izjemno ponosna. Vsa ta leta sem svoja dela objavljala v literarnih zbornikih literarnega društva.”
Kdaj ste začutili to ljubezen do pisanja in verzov?
“Menim in ugotavljam, da sem dar pisanja prinesla s sabo na svet. Seveda pa mi je bil tudi nekakšen izziv, da sem ga vse od otroštva razvijala, gradila in nadgradila. Spomnim se, ko sem že v osnovni šoli pri slovenščini napisala spis na temo Jesen rumena – dobra žena, mi je učitelj pri pregledu te domače naloge napisal: ‘Zelo lepo sestavljeno.’ To je bil za takratni čas pravi ‘všeček’, kot bi temu rekli mladi danes. Kmalu po tem sem zrimala svojo prvo pesem z naslovom Mater padlega partizana. Žilica poeta v meni pa je rastla, saj so bili v meni pomlad, ljubezen, mladost, veselje, a dostikrat tudi solze žalosti in bolečine, ki jo v sebi nosi človek ne glede na obdobje starosti.”
Kdaj ste v sebi zaznali svojo domoljubnost do svojega kraja, svojih ljudi?
“Domoljubje mi je bilo položeno v zibelko. Javno pa sem ga izrazila že kot petnajst let stara deklica, ko sem v internatu v dnevnik prakse zapisala: ‘Želje so mi umreti na Planini, naj me krije rodna prst.’ Domoljubje je zaslutiti skozi vse moje ustvarjanje. Ne davno se mi je zapisalo: Meni mar so tuja mesta, trgi, kraji in vasi, a najbolj ljuba mi je pot in cesta, ki nas tukaj povezuje in po domačnosti diši …”
O čem še pišete? Kje dobivate ideje in navdih za ustvarjanje?
“Ker sem po duši poet, mi je dano ne le, le gledam, poslušam, ampak tudi da vidim in občutim tisto več, iz česar nastane pesem. Malo čudaški smo poeti, dostikrat srečni do neba, dostikrat otožnega srca. Moje pesmi so domoljubne, ljubezenske, erotične, pojem o ljubezni, bolečini, kamnu, vodi, življenju, sreči, bolečini, naravi, kruhu ter nenehnemu hrepenenju dobrega in pozitivnega. Moj mentor Rado Palir je zapisal: Del Ivankinih pesmi je z globoko eksistencionalno vsebino – vsebino usode, pa tudi z razmišljanjem o življenju, kar je mnogo več kot preprosta ljudska pesem.”
Na kaj ste na svoji literarni poti najbolj ponosni?
“Največ mi pomeni to, da so moja literarna dela ljudje opazili in sprejeli. V veliko potrditev mi je bilo, da je moje literarno delo, ki sem ga v osmem razredu osnovne šole poslala na CT – na temo mir, prijateljstvo med narodi – zanj dobila knjižno nagrado Živi zid s posvetilom: ‘Tov. Ivanki Deželak za zelo uspešen sestavek!’ Leta 1972 pa sem na podobno temo pri KG uspela prejeti Atlas sveta s posvetilom. Leta 1994 sta tako moja literarna stvaritev kot tudi moj portret dobila častni prostor v dragoceni brušuri Planina v pesmi in besedi, ko je je izdalo PD – pod okriljem ljubiteljskega zgodovinarja, pionirja planinske zgodovine Janeza Šmida.
Moje literarno delovanje so opazili tudi učenci OŠ Planina pri Sevnici, saj so pri zgodovinsko-raziskovalni nalogi izdelali bilten Prepoznavne Planinčanke, kjer so podali svoje navedbe, poglede in ugotovitve. V omenjenem biltenu sem svoje mesto našla tudi jaz. Verjetno je botrovalo tudi to, da sem se odločila, da nadaljujem z besedili iz kronike. To mi je z veliko volje, truda in časa tudi uspelo! Zagotovo pa za izid svoje knjige nisem zaslužna le sama. Zato se zahvaljujem številnim posameznikom, ki so pripomogli, da je ta domoznanska knjiga zagledala luč sveta.”
Kaj vam je prinesel korona čas?
“Vseh čutnih občutkov ne morem opisati. Zagotovo pa je res, da se tudi slabo izkaže za nekaj dobrega. Ustavite se! Prisluhnite življenju in okolici, predvsem pa prisluhnite sebi. To mi je narekovalo nastanek kar dveh pesniških zbirk z naslovom Od decembra do decembra, ki sta izšli decembra 2021 in decembra 2022. To sta zbirki Pesmi o koronskem času oz. opis občutkov tistega časa. Ker so vsa besedila kronološko razvrščena in zaradi specifičnosti besedil sta zbirki Luč sveta zagledali pod okriljem Knjižnice Šentjur in Občine Šentjur.”
Ali ste se na področju ustvarjanja srečali tudi z neljubimi izkušnjami?
“Zagotovo! Dostikrat občutiš leden tuš ali krp. Pomembno je, da človek zna to sprejeti in preboleti. Zavedajoč da je vsak človek svet zase, sicer pa slabe izkušnje dajejo novo rast in nove uspehe.”
Ali imate literarne vzornike?
“Seveda jih imam. Predvsem pa se držim pri svojem pisanju svoje note oz. svoje (včasih) zastarele rime. Vem, da je danes na tapeti literature bolj cenjen prosti slog, jaz pa iz svojega okvirja ne morem. Morda mi rima leži bolj tudi zato, ker dostikrat tako priložnostno svoje pesmi sama recitiram in menim, da gredo rime bolj v uho.”
Kaj mislite, da bi bilo dobro v KS Planina še napraviti na literarnem in kulturnem področju?
“Kot prvo moram poudariti, da sem vesela in počaščena, da je Moški pevski zbor Planina uglasbil eno mojih pesmi, kar si zagotovo štejem v veliko čast. Če pa se navežem na zastavljeno vprašanje, pa na Planini trenutno delujejo Čar izročila, Etnološka zbirka Šmid, muzejska zbirka Kozjansko žari, kar je stacionarne narave. Menim, da bi bilo dobro, da bi poskrbeli za krajevno literaturo, ne le reklamni material, ki bi bil na voljo obiskovalcem Planine. Dostikrat se zgodi, da se kdo oglasi pri meni in me vpraša, kje bi bilo možno kupiti kakšno knjigo, jaz pa takrat ostanem brez odgovora, obiskovalec pa s Planine odide brez želene literature.”
Ali se izpod vašega peresa rojevajo nova besedila?
“Vsekakor, ker svoje žilice literarnega ustvarjanja ne gre zanemariti oziroma zatreti. Tako slučajno vsled situacije, kakršne je na družbeno-političnem področju, ustvarjam poetična besedila z naslovom sledilka časa leta 2023.”
Kaj vam je v osebno zadovoljstvo?
“V knjižnici imam svoj predal, kjer so zbrana moja dela. Pred nekaj leti pa sem od občine Šentjur za svoja ustvarjalna dela prejela občinsko priznanje. V veliko veselje pa mi je tudi podarjena knjiga Beli Panter, ki mi jo je poklonil avtor knjige, takratni predsednik vlade Janez Janša. Poleg vsega naštetega pa mi je v veliko veselje bilo tudi to, da sem svoje pesmi predstavila tudi v Cankarjevem domu v Ljubljani.” (Tjaša Ferlež)
