V tistem predbožičnem času je bil čas resničnega pričakovanja. Pričakovanja nečesa, kar bo v vsako hišo in kočo prineslo svetlobo. To se je izražalo toliko bolj, ker so v domovih brlele le leščerbe, » lahterne« in podobne petrolej luči. Le v cerkvi je bilo veliko svetlobe. Ta se je razlivala v vernike, ki so v adventu cerkev povsem napolnili. V adventnem času so bile v cerkvi jutranje maše, imenovane svitnice, ki so bile dobro obiskane, čeprav so ljudje morali čez hribe in doline, velikokrat v snegu in mrazu, peš. Pri svitnicah so ob prižganih svečah na velikem adventnem vencu peli »korški pevci«: »Vso zemljo tema krije in spijo rožice, a cerkev v čast Marije obhaja svitnice …«
Na Sveti večer smo v hišah postavljali »krisban«. Božična drevesa so moški vsako leto prinašali iz domačih host, ogledali pa so si jih že v letnem času. Neverujoče družine, ki jih je bilo v našem kraju komaj najti, pa so postavljale novoletno jelko.
Jelka
Dreveščku je ata najprej odstranil spodnje veje, ki smo jih uporabili za zunanji predpražnik. Drevešček smo nato namestili v debelo repo, ki je služila kot stojalo na mizi. Že s samo prisotnostjo zelenega drevesca, ki se je začel spreminjati v krisban, smo bili otroci v skrivnostnem vznemirjenju. Kar pozabili smo na zimo in mraz, ki je tisto leto že zgodaj pokazal zobe, tako da je ata, ko je šel v gozd po drevešček, moral obleči »ibarok«.
Krašenje krisbana je bilo velikega pomena. To delo je seveda pripadalo nam, otrokom. Spoštljivo smo iz stare škatle v omari jemali svetleče »bačke«, ki smo jih imeli le nekaj. Te smo s »cvirnom« privezovali na vejice. Res pa je, da se je tu in tam katera tudi uničila, saj je zaradi otroške nepazljivosti padla na tla in se razbila. Veliko dragocenost je predstavljala »špica« (zaključni okrasek na vrhu smreke).
Na krisbanu so svoje mesto našli »čajni kolutiči – piškoti«, kot tudi podolgovati, v pisan papir, zaviti bonboni. Pa kaj, ko so bili vsi prešteti, še preden so se lesketali iz božičnega drevesca. A njihova očarljiva, sladka topnost v ustih je ostajala v spominu in delala nove skušnjave.
Okraski
»Da mi ne bo kdo katerega ajsnil,« je rekla mama. »Vse mora počakati, da pridejo gospod župnik.« In po kakšni urici krašenja smo si začeli ogledovati krisban in ugotavljali, katera veja je najmanj okrašena, da bi dobro razporedili še zadnje okraske. Nazadnje smo na veje namestili še vato, ki je ponazarjala sneg. Ob tem je prišla prav, če druge ni bilo – vata iz damskih vložkov. Le-to smo z rokami narahlo scefrali in razplastili. Nato smo pripeli še svečke.
To so bile drobne, majhne svečke s kovinskim podastavkom in s kljukico, ki je omogočila pripenjanje na vejo drevesa. Teh svečk otroci nismo smeli prižigati, da ne bi zažgali dreveščka in povzročili požar. Največjo čast je imel tisti, ki je smel na drevšček postaviti špico in tako čisto zares dokončati krisban. S klopi ob krušni peči smo z velikim veseljem občudovali okrašeno drevo in blesčeče bonbone na drevesu. Svetili so se tudi okraski, ki smo jih sami izdelali. Prazne škatlice vžigalic, kot tudi orehe, smo zavili v svetleč papir od jedilne čokolade, ki ga je mama »prišparala«, in jih obešali na vejice. Na božično drevo smo nameščali tudi male smrekove in hrastove sorže.
Jaslice
K božičnemu dreveščku smo postavili jaslice iz papirja ter kozarček blagoslovljene vode. Sledila je večerja za skupno družinsko mizo. Da ne bodo otroci lačni hodili k polnočni maši, je mama vedno poskrbela, da je bilo ob običajni beli kavi tudi kaj mesnega, pa čeprav v »roru« (pečici) pečena ocvirkovka. Še topla ob topli beli kavi. Res je prijala ta odlična večerja.
Božični večer je ogrela toplota krušne peči. Krušna peč je bila kraljica vsakega doma. Radostno smo posedali ob zunanjih toplih »kahlicah«, se stiskali na peči. Ob peči so posedali tudi odrasli. Peč nas je povezovala in ob njej je bilo slišati večerno molitev »roženkranca«. Ker je mladost pač razigrana, se je včasih med molitvijo kateri od otrok glasno zasmejal, uščipnil bratca, ali potegnil sestrico za lase. Če smo bili preglasni, je ata ukazal »klečanje v kotu«. Kaznovani smo bili tudi tako, da smo molili v temi. Zelo zabavno je bilo ob topli peči, ko smo tam »tičvali« ali kartali. Za tičvanje smo morali imeti lešnike, ki smo jih otroci v pesteh skrivali in ob škrobotanju z njimi spraševali soigralca o številu skritih lešnikov.
Bolj zahtevna igra je bila kartanje. Igralne karte so bile prava dragocenost, ki so jo v naše kraje prinašali »pičkurini«, saj jih v trgovini ni bilo mogoče kupiti. Največ smo igrali lustik. Ker so bile karte že precej »zmuckane«, se je tu in tam katera strgala. Treba jo je bilo nadomestiti. Karton, ki bi bil primeren za izdelavo kart, je bilo težko najti; kljub vsemu nam je uspelo poškodovano karto nadomestiti z novo. Popravljene ali doma narejene karte smo med igro seveda prepoznali in se zaradi tega občasno sprli.
Topla peč
Ob topli peči smo se dodobro ogreli, čas ob igranju iger je hitro minil in že smo se podali k »polnočnici«, ki je bila ob polnoči. In ravno zaradi te ure je imela svoj čar in je upravičeno nosila svoje ime. Tam smo slavili novorojeno dete in občudovali, kako velike so jaslice in kako zanimive so »figure« v njih. In ko je ob kadilu vsa cerkev zapela pesem »Poslušajte vsi ljudje, sveti Jožef v mesto gre …«, smo občutili prisotnost same nebeške mane. Svoj čar je imela tudi pridiga s prižnice.
Pridige s prižnice so bile le ob nedeljah in praznikih. Neke nedelje je skupina faranov po končani maši počakala župnika in ga kljub bogaboječnosti in ponižnosti vprašala, zakaj vendar že tretja nedelja ista pridiga. Župnik je mirno odgovoril: »Ker vem, da ne živite po besedah iz pridige.« Včasih so bile pridige obogatene s sočutnimi primeri in če je župnik na prižnici imel še lep in močan glas, je veljal za dobrega pridigarja.
Cerkev je bila ob božiču nabito polna, kar je dajalo toplino in medsebojno bližino, ki je sama po sebi izžarevala poseben čar. Ob tem doživetju smo kar pozabili na zunanje zimske razmere. Nihče od tam prisotnih pa ni moledoval o kakšenm centralnem ogrevanju cerkve, čeprav se je moja navlažena dlan na kovinsko kljuko cerkvenih vrat v trenutku primrznila.
…. se nadaljuje.
Zgodbo zapisala Ivanka Uduč
