-2.6 C
Šentjur pri Celju
07/03/2021
sentjur.net

Ivanka Uduč: Zgodba o božiču, 2. del

Cerkev je bila ob božiču nabito polna, kar je dajalo toplino in medsebojno bližino, ki je sama po sebi izžarevala poseben čar. Ob tem doživetju smo kar pozabili na zunanje zimske razmere. Nihče od tam prisotnih pa ni moledoval o kakšenm centralnem ogrevanju cerkve, čeprav se je moja navlažena dlan na kovinsko kljuko cerkvenih vrat v trenutku primrznila.

Ko smo se po polnočnici vrnili domov, nismo bili zaspani, saj nas je mraz na poti domov prebudil. Doma nas je na robu toplega štedilnika na drva že čakal star čajnik, s kuhanim bezgovim in lipovim čajem ter koščkom potice. Peciva v naši hiši nismo poznali. Zelo okusni pa so bili navadni keksi, narejeni na strojček. Pri idzelavi keksov je mama uporabljala salo (svinjsko mast iz …). Seveda jim ni manjkalo sladkorja in cimeta. Cimeta, ki s svojim vonjem vedno znova obudi spomine na takratni božični čas.

Božično drevo je v hišah domovalo do svečnice, 2. februarja. V tem času je domači župnik hodil od hiše do hiše in blagoslavljal domove. Otroci smo med sabo večkrat  moledovali: »Pa naj gospod pridejo čimprej,« seveda v želji, da bi smeli čimprej z dreveščka pojesti piškote in »cukre«. Blagoslov je župnik opravljal po razporedu, ki ga je prebral pri maši. 

Pri blagoslovu smo zmolili  krajšo molitev, nato je župnik z blagoslovljeno vodo poškropil sobo, na vrata ali na podboj je zapisal G M B in seveda tudi letnico. Gašper, Miha, Boltežar so bili kralji, ki so šli obiskat novo rojeno Dete. Običajno je mama župniku podarila predvsem koline. Zraven je dodala še denar. Blagoslov hiše je bil povsem običajen letni dogodek, ki ga faranom ni bilo treba vnaprej naročati. Po letu 1990 moramo farani svojo željo po blagoslovu hiše predhodno izraziti pri domačem župniku. 

Nekega mrzlega popoldneva sem se šla »pocartat« na toplo krušno peč. V miru sem opazovala vso lepoto našega božičnega drevesa. Morda sem bila nad njim navdušena še bolj, ker sem počasi izgovarjala besedi »božično drevo« in razmišljala o tem, da ima moj stari ata priimek, ki je povezan z božičem, saj se je pisal Božiček. Še sama ne vem, kdaj sem zlezla s peči in se po prstih (da ne bi prestrašila samo sebe) splazila za mizo, kjer je bil drevešček še bolj na redko okrašen z bomboni in je svoje osamljene veje molel proti  »bogkovemu kotu«.

Posamični viseči bonboni, kjer ni bilo dosti drugih okraskov niti vate, so me vabili in zapeljevali v sladki greh. »Samo enega bom, saj ne bo nihče opazil tu zadaj,« sem si prigovarjala. Iztegnila sem ročico, krepko potegnila za bonbon in glej, božično drevo je padlo na mizo. »Bačke« so se zdrobile, blagoslovljena voda se je polila. Silna groza je v trenutku preplavila moje oči in že sem iskala prostor, kamor bi se skrila. Pomislila sem, da je sam Bog preprečil krajo. Res pa je, da je bila za to kriva tudi razmehčana repa, ki je služila kot stojalo. Ko je mama prišla iz »štale«, kjer je domovala koza, mi takoj dala kazen. »Ko bodo gospod odšli, ne boš dobila nič! Kdor ne uboga, ga tepe nadloga,« je še dodala.

Kmalu po tej nezgodi, ko se mamina jeza še ni polegla, je že pritekel sosedov Andrejček in nam sporočil: »Gospod bodo prišli. Zdaj grejo že dol po cesti.« Mama ni vedela, kaj bi. Hitro je dvignila drevešček, ga podprla z leseno škatlo, v kateri je bil šiviljski pribor, z rokami pogrebla razbitine kroglic, pihnila delčke drobcev in vate za mizo. Z naglimi koraki je v prevrnjeni kozarec nalila vode iz pod pipe ter vanj vtaknila vejico rastočega asparagusa. »Kar ti, Ivanka, počakaj gospoda. Če pa bodo kaj vprašali, kje sem jaz, jim povej, da me danes ni doma,« je naročila in že pohitela do zaprtih stopnic na »dile«.

Ko je župnik potrkal na vrata našega malega doma, sem jih šla odpret. Gospodova topla in prijazna beseda je stalila prejšnjo dogodivščino in že sem korajžno »odmolavala«. Preden je začel obred blagoslova, je seveda vprašal, kje so ostali. Jaz sem mu lepo po vrsti razložila, da sta sestrici in bratca v šoli, da ata posipava cesto, mama pa je rekla, da je ni doma. »O, še dobro, da imajo tebe,« je smehljaje odgovoril, spravil »bukvice« v žep suknje, se vljudno poslovil in odšel po zasneženi gazi do sosedov.

Mama, ki je za zaprtimi vrati prisluškovala, je vstopila takoj, ko so gospod odšli. Ni me pohvalila, ni me grajala, rekla je samo: »Ko bodo prišli iz šole, pa si le razdelite sladkarije.« Sladkarije smo si razdelili, okraske pa spravili za naslednje leto.

Sladkarije, ki so bile v tistem času tako sladke, da smo od sladkosti pozabili na ledene rože, ki so se docela razcvetele na šipah majhnih okenc.

Tudi v času mojega opisovanja je za božičem vedno sledilo novo leto in z njim so prihajali  v hiše koledniki, oziroma kolednik s harmoniko, s katero je spremljal koledniško pesem: »Da zdrava bi bila družina in zdrava v štali tudi živina. Dobri Bog nam daj še glažek vina in vse, kar zraven sodi, zraven štima.«

Ali ste opazili, da ne omenjam Božička? Tistega, ki danes na božični večer nosi darila, kljub temu, da ne gremo k polnočnici? Tega takrat še nismo poznali, zato nismo pod jelko pričakovali nobenih daril. Ne, nismo bili žalostni, saj nas je že v začetku decembra obiskal sv. Miklavž, ki pa nam je vedno kaj prinesel. (Ivanka Uduč)

Sorodne novice

Ivanka Uduč: Zgodba o božiču (1. del)

Jure Godler

V zahvalo zdravstvenim delavcem je pesnica napisala pesem

Tjaša Ferlež
Lokalni novičarski portal

Ta spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje vaše izkušnje. Predvidevamo, da se s tem strinjate, lahko pa se odločite, če želite. Sprejmi Preberi več