Kalobje, 2. 4. 2023 – Pred desetletji se je naša država bohotila s številnimi gledališkimi skupinami, skoraj v vsakem kraju in vasici so bile. Nastopajoči pa so bili pravi lokalni zvezdniki. Danes so takšne gledališke skupine skoraj v popolnosti zamrle. Čisto slučajno pa smo našli eno, ki se je predramila iz šestletne hibernacije – Kalobške smehotreleke. Čeprav je bila ta skupina ustanovljena že pred že skoraj dvajsetimi leti, pa so tokrat znova bleščeče zasijali na kalobškem nebu.
Za orgle in tekoče zadeve
Njihovo dramilo je bilo lokalno obarvano – domača cerkev potrebuje nove orgle. Zato so se fantje pod zastavo dobrega namena – na svoje in presenečenje Kalobčanov – znova sestali in pripravili veseloigro z naslovom “Kdo je rekel, da nas ne bo?”. Naslov pravi ravno to, kar je rojilo po glavi osmih Kalobčanov in ene Kalobčanke. Ker pravega odra za takšno predstavo na Kalobju nimajo so okupirali razred Podružnične osnovne šole Kalobje, ki na srečo ima majhen oder. Predstavo pa so zaradi (pre)majhnosti razreda zaradi velikega zanimanje krajanov zaigrali kar trikrat – v petek, soboto in nedeljo.
V predstavi so zaigrali Dominik Gračner, Anton Plahuta – Zvoni, Robi Belina – Borček, Janko Belina, Ervin Kladnik, Andrej Kladnik, Martin Brečko, Boštjan Brečko in Irena Zupanc. Za tehnično podporo je poskrbel tehnični mojster Aleksander Drač. Že sama najava začetka predstave Antona Plahute – Zvonija ni pustila nobenega gledalca ravnodušnega in v napetem pričakovanju so dočakali dve uri smeha Kalobških smehotrelekov.
O družbenih problematikah
V predstavi so smehotreleki nakazali na kar nekaj socilano-družbenih problematik današnjega časa. Od iskanja lahkega zaslužka, “kurbarije”, odnosa zdravnikov do pacientov, uporabo sodobne tehnike, delovne ekipe na ad hoc, prepričevanje domačega župnika, o dodatnih aneksih podpisane pogodbe in na hitro in amatersko sestavljenega kora – kar v gostilni. Da so kor lahko postavili v cerkev so morali celo podreti steno gostilne – saj ta ni šel skozi vrata. V smešnih dovtipih in igri, v kateri je bilo moč prepoznati tudi nekaj lokalne scene, ljudi in odnosov med sosednjimi hribčki – Prevorjem recimo.
Dialogi med igralci so tekli nemoteno in težko bi kdo rekel, da skupina ni delovala nekaj let. Denar zbran od vstopnic – za predstavo je bilo moč kupiti vstopnice samo v predprodaji, saj so bile vse tri uprizoritve razprodane – bodo Kalobški smehotreleki donirali domačemu župniku za nakup novih orgel. Na koncu gledališke predstave pa so pozvališe obiskovalce, da če želijo lahko kaj primaknejo tudi za tekoče zadeve nastopajočih. Predstava vredna ogleda, pa bi iz kalobške dvorane, ki je nimajo in kalobšekga odra, ki je premajhen, bila vredna, da jo smehotreleki pokažejo še na kakšnem malo večjem odru. (Jure Godler)