15. april 2020 – Marsikdo za krajšanje dni v karanteni seže po literaturi. Ena takih je tudi pesnica in učiteljica Lučka Palir. Učiteljica razrednega pouka v Šentjurju živi že od otroštva. Je strastna ljubiteljica umetnosti – likovne, filmske, glasbene ter seveda literarne. Že osmo leto predsednikuje Literarnemu društvu Šentjur, svoj prosti čas pa zapolnjuje tudi s petjem v ženskem pevskem zboru. Kot pove sama, jo zadnja leta osrečujejo drobne radosti življenja, povezane z ljudmi, ki jih ima rada, kljub temu pa rada prisluhne svojim mislim: “Zadnja leta pa vedno bolj cenim mir in tišino za stenami svojega doma ali nekje daleč. Zato neizmerno uživam v izletih v naravo, kjer se misli dostikrat postavijo na svoje mesto in lažje vodijo do odločitev in spoznanj.”
Lahko z nami delite kakšen spomin ali lumparijo iz mladosti?
Svojega otroštva se spominjam kot odlomkov iz filma. Bolj kot slik se spominjam občutkov. Spomnim se, da smo imeli za hišo mlado lipo. Ne vem, kaj sem počela z nožkom tam okrog, a poskusila sem na deblu in odlično se je dalo lupiti. Navdušena sem s početjem nadaljevala, do koder sem dosegla. Potem sem šla ponosno povedat mami, kako sem lupila sveže lubje … Ni bila tako navdušena kot jaz. In lipa? Ne vem, če je preživela.
Spominjam se tudi prvega kolesa, modre barve, tisto, ki je imelo najprej pomožna kolesa. S tem biciklom sem se podila med bloki in po ulici. Na kolenih pa stalno bolj ali manj sveže odrgnine (kraste). Vem, da sem si vedno zamišljala, da povsod zunaj živijo majhni ljudje, škrati in druga bitja – na naši gredi, pod smrekami, v duplini, med koreninami. Redno sem se tudi pogovarjala s seboj. Kot otrok sem svet in njegove zakonitosti dojemala čisto drugače kot moji starši, meni se je zdelo vse pomalem čarobno, neresnično in ogromno!
Kateri šolski predmet vam je povzročal največ in kateri najmanj preglavic?
V šoli je tako: kar ti povzroča težave, tega ne maraš, in kar ti gre, to maraš. Odvisno je tudi od učitelja. Zoprne predmete učijo zoprni učitelji. Začaran krog, bi rekla. Meni najmanj priljubljeni predmeti: fizika, matematika, tudi kemija. Najraje sem imela likovni pouk in književnost. Danes vem, da vsak ni dober v vsem, zato prav občudujem dobre matematike in tiste, ki jim sistematika ne dela težav.
Literarni čut se pri ljudeh pokaže v različnih obdobjih. Kdaj ste s pisanjem pričeli vi?
Obvezni spisi in domača branja so eno, pisanje zase pa nekaj drugega. Prve rime sem skupaj začela spravljati na začetku srednje šole, pri petnajstih. Mokrocveteče rož’ce poezije, kaj pa drugega.
Katera jed je vaša največja mojstrovina? Nam lahko zaupate recept?
Sem človek, ki si na pamet ne zapomni skoraj nobenega recepta, sploh, če vključuje več kot štiri sestavine. Dosledno sledim receptom, tako rada pripravljam sladice. Na pamet pa mineštre, zelenjavne enolončnice, narastke. Recept za prepognjene kekse (žepke): 1 kg moke, 3 margarine, 1 jogurt, izrežemo kroge, sredica iz marmelade, prepognemo na pol, robove zapremo z vilico, pečemo na 200 stopinj C, še tople povaljamo v mletem sladkorju. Klasični keksi naših babic, s katerimi ne moremo zgrešiti – če seveda ni dietnih omejitev.
Pri katerem delu oblačila ste najbolj izbirčni?
Bluze, srajce, tunike, jakne, plašči. Seveda pa mora sovpadati z ostalimi kosi, ki jih oblečem.
Koga bi izbrali, če bi lahko na klepet povabili katero koli znano oz. slavno osebo?
Michaela Jacksona – naj počiva v miru. Pa kakšnega smešnega komika.
Koga pa iz naše občine Šentjur oz. Dobje?
Hm, tu so »slavne« osebe še kar dostopne. Ne vem. S Kvirino že dolgo nisva klepetali …
Če bi lahko živeli v kateri koli pravljici, v kateri bi in kateri lik bi bili?
Res moram izbrati? Pravljice so namreč vse po vrsti okrutnejše kot naša življenja. Junaki pa ena ali druga skrajnost – dobro ali slabo. Še vedno prisegam na grdega račka, konkretno na trenutek, ko je pripravljen na to, da ga drugi pobijejo do smrti, vdano sklone glavo nad gladino … in se uzre kot labod.
Katero delo, ki ga odlagate že nekaj časa, bo sedaj prišlo na vrsto?
Veliko časa za moje punce, dobro kuhanje, dolgo bedenje, crkljanje, sprehodi s psom (psu so se v času naše izolacije zagotovo prikazala nebesa, ker se toliko ukvarjamo z njim), gledanje filmov, branje, reševanje križank, ustvarjanje, čiščenje, sprotno pospravljanje. In zelo pomembno: več časa in priložnosti za notranje umirjanje in iskanje ravnovesja, osredotočanja.
Ali vam talent za literarno izražanje pomaga pri delu učiteljice?
Seveda. Mislim, da se kmalu začuti, kaj te kot človeka privlači, na katerem področju »zažariš«. Učitelji nismo izjeme. Otroke navdušujem za zgodbe, za branje vseh vrst. Še posebej so zanimivi njihovi izdelki, ki sledijo iz tega. Vedno je lepo, kadar so lahko ustvarjalni, da si dajo duška, tudi tisti, ki mislijo, da to ni za njih. Takšno otroci znajo še posebej presenetiti.
Ste v času karantene prišli do kakšnega novega spoznanja? Cenite zdaj kaj bolj, kot prej?
Meni osebno je karantena sporočila, naj neham divjati, naj se umirim, premislim, kaj želim, kaj res potrebujem, kaj me onemogoča. O, več spoznanj se je utrnilo. Z vsem spoštovanjem do ljudi, ki so (bili) zaradi korone prizadeti, ampak sama vidim ta čas kot odlično priložnost, da se kot posamezniki (zopet) zagledamo … kot grdi raček. Družba pa presunljivo kaže, da je dobrota vedno prisotna v ljudeh, kljub množici slabega, dobrote je ogromno.
Lahko z nami delite vaš najljubši vic?
Vam bom postregla z enim mariborskim:
X: Boš keks?
Y: Ja!
X: Té pa bodi!
