Šentjur, 18. 3. 2014 – V čast svetovnem dnevu poezije, ki je 21. marca, so v Knjižnici Šentjur pohiteli in tri dni prej pripravili pesniški večer z Milenkom Straškom. Pesnik, novinar in urednik literarne revije Obrazi je doma iz Petrovč. Napisal je nekaj sto pretežno literarno zastavljenih reportaž in zapisov o življenju ljudi v Sloveniji in v zamejstvu. Pozornost pa je posvečal tudi portretu kot literarni zvrsti. Zadnje čase, od leta 2000 dalje, ga navdihuje kozjanska pokrajina. Leta 2009 je izdal pesniško zbirko Mejaši mojih gmajn, leta 2013 pa še zbirko Z zgodbami se bom pokril. Avtor pa za drugo leto snuje še tretjo pesniško zbirko. Obe zbirki je predstavil tudi na liternarnem večeru v knjižnici. “Nocojšnji gost je občanom Šentjurja še bolj poznan kot pisec romana o razbojniku Guzeju, poezija pa mu zagotovo ni tuja zvrst,” je uvodno prestavitev opravila direktorica knjižnice Tatjana Oset. “Je eden tistih avtorjev, ki kozjansko pokrajino intimno čuti in to zapisuje v verzih,” je še dodala.
Pesniški večer je vodila Konjičanka Maja Furman, ki jo šentjurska knjižnica večkrat povabi k sodelovanju. Očaran nad motiviko Kozjanskega in kozjanskimi klenimi ljudmi je Strašek svoj pesniški opus namenil ravno temu. V zapisani besedi večkrat obuja star kozjanski jezik, besede, ki ne obstajajo v knjigah slovenskega knjižnega jezika. “To je moja lastna domača naloga,” prizna pesnik. Pesniško ga največkrat izzovejo vsakdanji impulzi. “V vsaki stvari, ki jo dovolj dobro pogledaš, je nekaj, kar je možno ubesediti,” nadaljuje. V svojih pesmi se z zvokom in ritmom približa dogodkom. Marsikje se v njegovi poeziji ponavljajo prve in zadnje vrstice, bodisi rima ali cel stavek. Ponekod uporabi tudi magistrale. Poezija je za Straška čudenje, neke vrste božji dar. Umetnost je živost in svoboda. Poezija je nekaj dobrega. Na koncu literarnega večera so maloštevilno občinstvo organizatorice dogodka povabile še na pravo kozjansko kapljico. (J. G.)