Milenko Tanšek, prostovoljni gasilec in srčni vinogradnik, je ob praznovanju občinskega praznika prejel eno najvišjih priznanj Občine Šentjur – Ipavčevo plaketo. Sodi med tiste ljudi, ki v svojem kraju še posebej izstopajo. Kot dolgoletni član PGD Slivnica pri Celju se je podpisal pod številne prireditve in velik kos pogače prispeval za številne pridobitve v društvu. Velike zasluge ima za novo gasilsko vozilo. Ogromno svojega časa pa posveča delovanju v Društvu vinogradnikov Sveti Urban. Kot pri gasilcih je tudi pri vinogradnikih predsednik društva, ki je v kraju izredno aktivno. Postal je član elitnega Evropskega reda vitezov vina, katerega člani so le vinarji z brezhibnim ugledom in tradicijo.
Lahko poveste nekaj o prelomnicah v vašem življenju?
Moje prelomice v življenju so bile kar krute. Rodil sem se v Bukovju, kjer še vedno živim. Živim med temi čudovitimi griči in dolinami, katerim so včasih rekli »nerazvito« Kozjansko. Včasih me je ta beseda zabolela, danes pa gledam drugače. Kamor stopim – najsi bo to vrt, gozd ali vinograd, vidim prekrasno naravo in pridelke, ki nam jih ponuja mati zemlja. V teh časih, ki nas spremljajo, se zato počutim svobodnega, ko pridem domov.
Kako vas je to »nerazvito« Kozjansko oblikovalo kot osebnost?
Kot osebnost me je izoblikovalo toliko, da kjer koli sem bil po svetu, sem se vedno znal obnašati, in to na visokem nivoju. Kultura domačega ognjišča te krasi vsepovsod in ti vcepi določene vrednote. Preprosti ljudje so vsepovsod dobrodošli, znajo se obnašati v svetu in družbi. Tudi če opravljaš kakšno funkcijo, veliko bolj ceniš stvari, saj če si od malih nog tako vzgojen. Zase pravim, da sem bil rojen »v košu«. Sprejmljala me je »ceja« in prvo prevozno sredstvo »šajtrga«. Ko sem bil dovolj star, sem si kupil traktor.
Ste potem vzgojeni na domači zemlji? Kje ste dobili vcepljeno trdo delo? Zakaj niste recimo postali kmet?
Kmet nisem mogel postati, saj bi v tem primeru moral odkupiti kakšno kmetijo. Delo me je vedno veselilo in znam opravljati vsa kmečka dela. Nenazadnje je tudi delo, ki ga opravljam, v službi – imam delo s kmetijsko mehanizacijo v podjetju Trakom – povezano s kmetijstvom.
Živite za ta košček sveta, kjer imate domačijo in vinograd …
Naš vinograd, ki je na hribčku nad domačijo, je bil eden najdražjih nakupov vinograda. Kupili smo ga v letu 1957 – kupila ga je moja babica. Poleg plačila smo se namreč dogovorili še za vsakoletno 300 litrov vina do konca življenja prodajalca. Gospod, ki nam je vinograd prodal, je živel še nadaljnjih 50 let.
Pri hiši smo imeli le delavsko plačo, mati je bila doma s štirimi otroki, ki so žal prehitro umrli. Zato sem kmalu ostal sam in družino kot tako zelo spoštujem. V takem duhu vzgajam tudi svoje otroke.
Naši otroci so tudi recimo danes vsi na trgatvi in nobeno delo jim ni težko. Vsi se radi pohvalimo, da imamo vinograd in dobro vino.
Aktivni ste tudi v vinogradniških društvih, v Vinogradniškem društvu Sveti Urban ste tudi predsednik …
Imam to čast, da sem bil soustanovitelj Vinogradniškega društva Sveti Urban, skupaj z že pokojnima Martinom Cmokom st. in Štefanom Doberškom. Na njun predlog se nas je deset vinogradnikov zbralo v doberškovi gorci. Dogovorili smo se, da bomo ustanovili lastno društvo. Vsi pa smo tudi člani Vinogradniškega društva Šentjur. Pozneje pa se je ustanovilo tudi Društvo Sveta Helena, ki pa je povezano bolj s krajem – ozirom s tem predelom, na katerem živimo. Želeli smo se promovirati in narediti zgodbo o prepoznavnosti naših krajev. Naša najbolj prepoznavna prireditev je zagotovo Martin na star način s prikazom kmečkih običajev. S tem se trudimo ohraniti znanje o stari pridelavi vina, soka, žganja in ostalih prozivodov. Tudi v Društvu Sveta Helena sem bil zraven v skupini ustanoviteljev.
Aktivni se tudi v PGD Slivnica pri Celju. Kako ste se znašli v vrstah gasilcev?
Svoj čas so delovale enote in na enem od vaških sestankov pri Mastnaku me je pokojni Martin Cmok st. ter me povabil k sodelovanju. Tudi moja izbranka Stanka je bila celo prej članica gasilskega društva. Takrat še nismo imeli Glasilskega doma v Bukovju, ki sva ga kasneje s Cmokom tudi izgradila.
Med starejšo populacijo na sestanku je Cmok opazil mene – mladega fanta – in mi dejal, da moram najti pot k gasilcem. Bil sem za to, ampak nisem imel prevoza in sem se v Gorico pri Slivnici vozil kot šestnastletnik kar s kolesom.
Cmok je bil vrsto leto predsenik krajevne skupnosti in gasilskega društva. Poslednično sem postal tudi eden najmlajših predsednikov vaške skupnosti. V tem mandatu se je naredilo ogromno – prvo postajališče za šoloobvezne otroke. Asfaltirali smo nekaj cestnih odsekov. Kasneje sem vodenje vaške skupnosti odstopil drugim.
Sedaj ste tudi predsednik PGD Gorica pri Slivnici?
Teče že 23. leto mojega udejstvovanja pri slivniških gasilcih. Destletje sem bil podpredsednik društva zadolžen za pridobitvene dejavnosti, predsednik je bil Janko Cerkvenik. Prirejali smo ogromno prireditev, veselic in porok. Ob tem sem spoznal želo veliko ljudi in se dokazal kot vešč organizator prireditev. Gasilcem pa je bila ta naša aktivnost tudi dodaten vir zaslužka, ki smo ga pretopili v nakupe opreme in vzdrževanje prostorov.
Sedaj sem že tretji mandat predsednik PGD Slivnica pri Celju. V tem času pa je društvo naredilo velik korak naprej.
S samoprispevkom je bil postavljen Kulturno-gasilski dom, takrat pa niso znali poskrbeti, da bi uredili tudi lastnino, ki jo je bilo treba vzdrževati in zanjo plačevati tudi davek. To je bil kamen spotike precej let. S tem problemom sem se kot predsednik ukvarjal skoraj celoten prvi mandat. V življenju sem se vedno obnašal kot dober gospodar in tako sem deloval tudi v društvu. Spor med gasilci in krajevno skupnostjo se je vil okoli stanovanja in hišnika, ki skrbi za oba objekta, kuhijo, ki smo jo vzdrževali in dokupovali, ter dela zgradbe, ki je bil dan v uporabo frizerstvu. Danes smo stvar dorekli, legalizirali ter se dogovorili, kdo je gospodar česa.
Vmes pa smo obnovili gasilski dom, praznovali dve obletnici društva, kupili smo nov avtomobil in lani kupili še enega, ki nam bo služil za naslednjih 30 let. To novo vozilo je tudi eno najbolj sodobnih v Gasilski zvezi Šentjur, tako po opremi, izdelavi in namenu. Še posebej pa sem v tem času ponosen na to, da društvo ni stagniralo, da izobražujemo gasilce v odlične operativce. Nenazadnje ima v naših prostorih GZ Šentjur tudi učinico ter zunaj tudi učni poligon za celotno Slovenijo za reševanje s helikopterjem.
Pred kratkim ste prejeli prestižno nagrado na področju vinogradništva. Postali ste evropski vitez vina …
Drži. V ta red sem bil povabljen že pred leti, vendar sem ob vsem delu, ki sem ga imel, čutil, da še nisem dorastel temu nazivu.
Za vstop v red so zelo stroga merila, ne smeš biti nikoli kaznovan, moraŠ biti poročen, ne smeŠ biti ločen in kar je najpomembnejše – ljudje te morajo opaziti in te morajo v red povabiti.
Med nami je še nekaj takih, ki ustrezajo tem pogojem, vendar jih določeni ne znajo videti oz. jih ne opazijo. Kar se tiče vinogradništva, je to največja odlika, ki jo lahko prejmeš. Sprejet bi moral biti v času prejema novega gasilskega avtomobila, ampak smo podelitev naziva preložili na letošnje leto. Ko spoznaš viteze vina, ki so ugledni in izobraženi ljudje, se čutiš zelo hvaležnega, da si lahko med njimi.
To pa tudi ni zadnje priznanje, ki ste ga dobili. Letos ste prejeli tudi najvišje občinsko priznanje – Ipavčevo plaketo.
V vsem tem času je bilo res velliko razdajanja za vse stvari, ki jih počnem v življenju.
To je priznanje celotne družine, žene in sorodnikov, ki mi stojijo ob strani. Takšna plaketa je zelo laskava.
Veliko pa mi pomenijo tudi številna sporočila in čestitke, ki sem jih prejel po priznanju. Šele takrat se zaveš, kako pomembno je takšno priznanje. Pomeni mi veliko.
Priznanja, ki jih prejemate, so priznanja za življenjska dela. Kakšni so pa vaši cilji za naprej? Je čas, da v vaše čevlje stopijo mlajši ali lahko svoje projekte dvignete še na višji in boljši nivo?
Mislim, da je na nekaj resorjih še potrebno kaj postoriti. Kar se tiče gasilstva, bi rad našel svojega naslednika. Bil mu bi dober svetnik in odpiral vrata. Kar se tiče vinogradništva, pa bo tudi potrebno slej ko prej najti mlade. Če si predolgo na enem prestolu, ni v redu. Nov veter je vedno zaželen, pa naj piha levo ali desno. Zato pa imamo pripomočke – vrata, smetišnico ali metlo. Želim si, da vsa ta dela, ki smo jih vpeljali v gasilstvo, društvo vinogradnikov in Društvo Sveta Helena, da bi mladi hoteli prevzeti. Da bi spoštovali naše izročilo. Vsepovsod sem dotlej še pripravljen zavzeto delati. Ob vseh mojih opravilih pa sem določene stvari do družine malo zanemaril, otroci so odrasli.
Prihaja obdobje, ko bodo prišli tudi vnuki – teh pa ne bi rad zanemarjal.
Hvala za pogovor. (Jure Godler)
