Nataša Golež, nam lahko poveš kaj o sebi? Kdo si, kaj počneš in kdaj si postala predsednica DPM Šentjur?
»Sem preprosto, skromno podeželsko dekle. Doma imamo manjšo ekološko kmetijo, ampak dovolj veliko za pridobivanje delovnih navad ter spoštljivega odnosa do narave, živali in sočloveka. Po končanem študiju predšolske vzgoje na Pedagoški fakulteti v Mariboru sem eno leto delala v Belgiji kot učiteljica prvega razreda. Nato se vrnila domov, diplomirala, naredila strokovni izpit in se zaposlila kot vzgojiteljica v vrtcu Rogaška Slatina. Trenutno sem učiteljica v OŠ Preserje pri Radomljah in prostovoljka na CSD Kamnik, saj sem se odločila ob delu opraviti še študijski program socialno delo in strokovni izpit iz socialnega varstva. Članica društva DPM Šentjur sem od leta 2013, predsednica pa sem postala letos meseca marca, ko je takratna predsednica naznanila, da bi se raje posvetila pripravam na njeno novo vlogo v življenju – vlogo mame.«
Društvo Podeželske mladine Šentjur je doživelo menjavo generacij. Svojo noto je dodala še epidemija, ki je v društvu pustila močne posledice. Na kakšen način je društvo začelo sestavljati nazaj izgubljene koščke sestavljanke?
»Na menjavo generacij nima nihče vpliva, povsod se to dogaja, pomembno je le, da nekdo še pravočasno reagira in vzpodbudi člane, prijatelje, sosede, znance. Sama se rada dosti družim s prijatelji, največ stikov in najtrdnejših prijateljskih vezi pa sem vzpostavila na rekreacijah odbojke, kjer nas je veliko delavnih, mladih podeželanov iz bližnjega okolja. Vezi so se vedno bolj krepile ob skupnih dogodkih, pogovorih (na temo kmetijstva), tudi podobne izkušnje so nas zbliževale, sodelovanje in razumevanje drug drugega nas pa je povezalo. In ko je bil sklican sestanek za DPM Šentjur, so se vsi z veseljem odzvali povabilu.
Nekaj stikov se je ohranilo tudi še z bivšimi člani, ki so se brez dvoma pridružili. Privolitev v novo vodilno vlogo, ob namigu prejšnje predsednice, je izhajala predvsem iz lepih spominov na dogodke, skupne počitnice, tekmovanja, priprave pa tudi iz zavedanja, koliko smo člani v preteklosti že vložili časa, energije in truda za društvo. Velikokrat sem pred spanjem odprla Facebook stran DPM Šentjur in gledala slike o uspehih, v omari večkrat videla društveno majico, srečala pare, ki so se spoznali v društvu in si ustvarili družine …
Veliko lepega se lahko tukaj doživi, kjer niso samo skupni interesi, ampak tudi identične osebne vrednote, življenjske zgodbe in izkušnje, izpopolnjevanje pri svojem delu na kmetiji, rast in razvoj. Vse to je pripomoglo, da je tehtnica odmerila moj ‘ja’. Ker je bilo na začetku številčno malo članov, smo izvedli eno kratko interno supervizijo, kjer smo morali vsak pri sebi dobro premisliti in nato izraziti, na kakšen način bi v društvo privabili aktivne mlade, ki bi z veseljem sodelovali, se odzivali in vključevali v dejavnosti društva; kaj si želimo od društva, da bi ga lahko ponosno zastopali; kaj smo pripravljeni narediti za to; kako bi zgledalo društvo v domišljijskem svetu vsakega posameznika? To je naše zavedanje in složnost ojačalo, saj je bilo največ želje po sproščenem medsebojnem druženju. Naslednji teden po prvem sestanku smo se že lotili organizacije in izvedbe društvenega projekta.«
Nam lahko poveš kaj več o tem projektu? Kako je prišlo do ideje?
»Naslov projekta je: »”Preštihajmo” vrtove, osrečimo babice!« Dan pred zgoraj omenjenim delovnim sestankom je sestra domačim povedala, da sem nova predsednica. Naša babica je zaskrbljeno izjavila, da bom pa zdaj še manj doma in ne bom imela časa za pomoč pri opravilih na kmetiji. V tistem hipu je omenila tudi vrt, ki ga je bilo v tistem času potrebno prekopati. Na misel mi je prišla ideja: ‘Ja pa seveda, mi lahko to delamo skupaj, itak se želimo družiti!’ Poklicala sem podpredsednika Roka, mu zaupala idejo, ta mu je bila všeč in tudi sam je videl smisel v njej. Predlagala sva tri srečanja pri treh babicah v treh nedeljah, saj je to edini dan v tednu, ko smo skoraj zagotovo vsi doma. Idejo sva podkrepila s cilji in z namenom. Člani so se posledično pozitivno odzvali. Eno nedeljsko popoldne je bilo namenjeno enemu vrtu.«
In kakšni so cilji ter namen tega projekta?
»Prvi cilj je samo druženje, kot drugi cilj je koristno, dobro delo, tretji je predstavitev društva kot aktivnega, četrti cilj je pa najpomembnejši – predstavitev starega kmečkega opravil, kot ohranitev dediščine, ki so nam jo predale naše starejše generacije. Naš namen ob vsem tem pa je bil: osrečiti starejše in jim olajšati delo na vrtu oz. opraviti delo namesto njih. Poleg sodobne mehanizacije in lajšanja dela s stroji na naših kmetijah se zavedamo, da smo ravno mi – mladi podeželani tisti, ki imamo priložnost ohranjati in predstavljati ne samo ročno košnjo in grabljenje, s čimer se pomerjamo v hitrosti in natančnosti na tekmovanjih (kmečkih iger), pač pa je tukaj še vrsto drugih starih kmečkih opravil, ki jih mi že od malih nog znamo in smo jih bili naučeni od naših babic in dedkov.
Zavedamo se, da smo mi tisti, ki v prvi vrsti to ohranjamo in peljemo dalje v svet. Vsak od nas ima doma primer starih staršev, ki jim volja do dela ne ugasne, ne glede na njihove fizične sposobnosti. Oni gredo prepogosto čez ugodje, potrpijo, naredijo delo in ob svojih rezultatih neizmerno uživajo. Ravno to je tisto, kar mladi črpamo od njih, zaradi česar se nam ustavi pogled na njih in se jim pridružimo. Osreči nas, kadar naredimo kaj namesto njih in jih s tem razbremenimo.«
Kako je potekalo samo delo?
»Prej smo se dogovorili, k čigavi babici bomo šli prekopat vrt. Vsako nedeljsko popoldne smo prišli na dom člana, ki je želel olajšati delo babici. Zbiralo se nas je po 6, tudi 7 članov in vrt je bil v trenutku prekopan. Ob tem smo se veliko šalili, smejali, pogovarjali, se tudi fotografirali in posneli. Ob koncu dela smo bili pogoščeni z domačimi dobrotami in obdani z dobro voljo ter lepimi zgodbami starejših. To je pristnejše in bolj domače, kot pa če bi se zbirali po barih oz. gostilnah.«
Kako je ta projekt vplival na stanje v društvu?
»Za ta društveni projekt so izvedeli tudi na Zvezi slovenske podeželske mladine in ga označili za inovativnega ter unikatnega, kar nam je dalo močno potrditev, da smo na pravi poti. Med samim izvajanjem projekta sem zasledila, kako si člani med seboj pomagajo in se dopolnjujejo. Kadar kdo ni mogel priti, se je drugi takoj ponudil. Glede na nizko številčnost me je včasih skrbelo, ali se nas bo sploh dovolj zbralo. Toda fantje so se organizirali. To je to, kar društvo rabi. Medsebojna pomoč, sodelovanje in dopolnjevanje med člani je temelj uspešnega delovanja. Po izvedbi tega projekta se je število članov dnevno večalo. Na to so vplivale naše zgodbe, ki smo jih širili med prijatelje, deljene fotografije in videi osrečenih obrazov.
V društvu se pozitivno kažejo rezultati načrtnega dela z novimi člani, saj se nam z željo pridružujejo. Na začetku nas je bilo 15, zdaj pa že 45 in še nismo niti v mesecu maju. Poleg vseh obveznosti (služb, dela na kmetijah, sodelovanja še v drugih društvih) se z vedno večjo vnemo vključujemo in nudimo pomoč pri društvenih organizacijah. Sedaj se intenzivno pripravljamo na regijske in državne kmečke igre ter na prireditev ob 30-letnici delovanja DPM Šentjur, ki jo načrtujemo konec jeseni tega leta. Dosegamo tisto, kar smo si na začetku resnično želeli – društvo se veča, ob tem pa dobivamo pozitivno podporo tudi od naših domačih.« (Tjaša Ferlež)
