27.5 C
Šentjur pri Celju
27/05/2022
sentjur.net

Ne samo 40 dni, brez alkohola že več kot 40 let!

Akcija 40 dni brez alkohola poteka že sedemnajstič, tokrat pod nosilnim geslom ’Smej se’. Z akcijo organizatorji opozarjajo, da prekomerno uživanje alkohola v Sloveniji povzroča veliko stisk v naših družina zaradi skrhanih odnosov, nasilja, prometnih nesreč in bolezni. Zato velja povabilo k odgovornemu ravnanju pri odnosu do alkohola bodisi doma, na cesti, pri delu v službi in v družbi. In seveda povabilo k 40 dnevni odpovedi alkoholu v znamenje solidarnosti z vsem, ki trpijo zaradi alkohola.

Z namenom ozaveščanja okolice ter podajanja lastnega doživetja boja z alkoholom, smo se pogovorili z Edvardom Kovačičem iz Repuša pri Dobju, ki vztraja na poti brez alkohola že 42. leto. Edvard Kovačič je rojen leta 1945, je častni občan Občine Dobje, opravljal je funkcijo podžupana Občine Dobje in bil prvi poveljnik PGD Dobje. Gasilec je že več, kot je staro društvo v Dobju, in sicer od leta 1969. Aktiven je bil še ko Dobje še ni bila občina, temveč krajevna skupnost. V občinskem svetu je bil več mandatov aktiven kot svetnik. Ob najinem pogovoru Edvard ponosno pove, da bo naslednje leto praznoval tudi 20 let brez kajenja cigaret, o čemer bova pisala ob kakšni drugi priložnosti. Letos praznuje že 42. leto brez kapljice alkohola in prizna, da je pot do ozdravitve od alkohola – trnova pot.

Izhajate iz manjšega kraja v majhni občini Dobje. Kako je v kraju, kjer vsak pozna vsakega, odkrito priznati, da si bil alkoholik ter premagal trnovo pot do abstinence?

»Težko je priznati. Dvomili so, da bom vztrajal, vendar nisem nikoli popustil«.

Kaj je botrovalo k odločitvi za zdravljenje? Ste uspeli že prvič? Kdaj ste ugotovili, da imate težave z alkoholom? Vas je okolica kdaj opozarjala na težave z alkoholom?

»Mama me je večkrat kregala in rotila, da naj preneham. Vendar jo nisem ubogal. Tudi v službi je bilo tako okolje, da so nekako tolerirali moje početje. Takrat sem veliko bral, prebral sem vso dostopno gradivo o alkoholiziranosti in spoznal možnost zdravljenja. Kar naenkrat je hudo prenehati uživati alkohol.

Ko sem se odločil za ta korak – to je bilo v oktobru leta 1980 – sem se dogovoril za sestanek z direktorjem Bohorja Šentjur, ing. Antonom Komeljem, kamor sem hodil v službo. Šel sem v njegovo pisarno in ga prosil, če mi napiše prijavnico za zdravnika, da me bodo sprejeli za zdravljenje od alkohola. Direktor je bil seveda takoj za to in je rekel, da bo napisal pismo, da ga bom lahko sam odnesel k zdravniku. Ko je bilo pismo pripravljeno sem se odločil, da bom šel k zdravniku. Moj stalni zdravnik je bil pokojni dr. Svetina. Bil sem radoveden, kaj piše v pismu. Pazljivo sem odprl pismo in ga prebral. V pismu je bilo napisano, da dela tovariš Edi Kovačič pri njih skoraj 10 let, vseskozi je bil dober delavec, zadnje čase pa veliko pije in je zasvojen z alkoholom. Ker se je sam odločil, da preneha, me priporočajo za zdravljenje.

Ko sem kasneje prišel k zdravniku me je vprašal o resnosti namere. Ko smo delali v Bohorju, smo vsako jutro  zahajali v zgodaj odprte gostilne. To je trajalo osem let. Dojel sem, da tako ne morem nadaljevati. Nisem mogel delati. Zjutraj sem se že tresel in dobro sem vedel, kaj je vzrok temu. Bilo je za vse svete, 1. 11. 1980. Popoldne sem bil že na pokopališču in nisem pil, saj sem imel informacijo, da v kolikor bi pil, bi se mi lahko zmešalo. V spremstvu varnostnega inženirja, sem 2. 11. 1980 odšel v Vojnik.

Okrog 10h dopoldan sem bil na vrsti za injekcije, poprej so opravili pregled. Po “konjski injekciji” sem se usedel in čakal. Zdravnik me je posvaril na stranske učinke zaradi cepljenja. Čakal sem. Po pol ure me je vprašal, kako se počutim. Bil sem v redu in očitno je bilo še zame upanje. Mama mi je povedala, da je vseskozi molila zame, da bi se pozdravil. Dva meseca sem bil v Vojniku. Za novo leto sem bil prost. PGD Prožinska vas je imela takrat občni zbor. Dvomili so vame, če bom zdržal brez alkohola, pa sem vztrajal pri svoji odločitvi. Od takrat nisem zaužil niti kaplje alkohola več«.

Edvard Kovačič desno
Ste bili v alkoholiziranem stanju kdaj vključeni v prometu kot voznik? Kako je izgledalo življenje po alkoholu?

»Ko sem bil pod vplivom alkohola, še nisem imel izpita za avto. Po zdravljenju sem naredil izpit, aktivno začel voziti tudi gasilski avto. Življenje se mi je po zdravljenju povsem spremenilo in obogatilo. Postal sem dejaven član družbe«.

Edvard med intervjujem s ponosom pokaže tudi potrdila Kluba zdravljenih alkoholikov Aljažev hrib-Celje, za več let abstinence.

»Večkrat so nas testirali, da se je dokazalo, ali smo čisti. Po tem, ko se mi je brat smrtno ponesrečil, nisem imel več veliko časa za obiskovanje Kluba alkoholikov. Moral sem poprijeti za delo in pomagati ženi mojega pokojnega brata, ki je ostala sama s tremi hčerami. Po  bratovi smrti  pa sem se spoprijateljil z njegovo ovdovelo ženo Mirico. Po desetih letih sva dobila hči, ki se je rojevala v zaklonišču. Tudi danes osebno podoživljam vojno v Ukrajini in upam na najboljše«.

Edvard, kakšen je danes vaš odnos do alkohola  ter alkoholikov.

»Vsak, ki preveč pije, je po moje revež. Ne zaveda se tega, da mu alkohol škoduje. Nikomur ne rečem, naj preneha. Povem lahko samo, kako je alkohol  škodljiv. Nikogar ne forsiram, naj preneha. Sam namreč vem, da je pot do ozdravitve trnova pot. Ter traja zelo dolgo. 40 dni brez alkohola je le kaplja v morje. Rekel bi, da je primerno obdobje odrekanja, vsaj leto dni. Če zdržiš, je pot do uspeha zagotovljena.

Marsikdo me je vprašal, kako je na zdravljenju. Vsakemu povem, da če je namera resna, naj začne z zdravljenjem. Če ne, je vse skupaj brez pomena. V Vojniku sem se veliko naučil. Terapevtka, zdravnica, se je ogromno sodelovala z mano. Veliko sva se pogovarjala. Ostali so bili kar malo nevoščljivi. Med tednom smo se s starejšimi kolegi učili učna vprašanja, ki smo jih morali znati ob koncu tedna, drugače ni bilo izhoda. Marsikomu sem pomagal pri učenju. Pri zdravljenju sem imel za zaupnika brata Marjana, ki je bolj intenzivno sodeloval z mano na terapijah«.

Menite, da so akcije, kot so Akcija 40 dni brez alkohola, lahko začetek na poti k ozdravitvi za tiste, ki bi želeli prenehati s pitjem alkohola?

»Pozdravljam tovrstne akcije. Da bi to veliko pomagalo k ozdravitvi, ne verjamem. Če si vsaj malo zasvojen, tudi 40 dni ne zdržiš brez alkohola. 40 dni brez alkohola je le kaplja v morje. Rekel bi, da je primerno obdobje odrekanja, vsaj leto dni. Če zdržiš, je pot do uspeha zagotovljena«.

Nam lahko zaupate svoja prva srečanja z alkoholom?

»Doma smo imeli vedno pijačo. Imeli smo majhen vinograd s šmarnico in jabolčnikom. Ko smo delali, smo velikokrat kaj spili. Spomnim se, da sem bil prvič bolj pijan, ko sem odšel v vojsko. Takrat sem imel 19 let. V okolju, kjer bivam, je bilo uživanje alkohola normalno. Vsak organizem ga drugače prenaša. Dolgotrajno pitje alkohola je vsekakor pogubno«.

Kakšen alkoholik ste bil? Vesel, poln energije, morda agresiven?

»Bil sem vesel alkoholik, poln energije. Rad sem pel, plesal. Če je bilo potrebno, sem bil pripravljen sodelovati tudi pri pretepu, ki so bili v naših krajih pogosti. Pretepa nisem nikoli začel, sem se pa lahko vključil, če je bilo potrebno«.

To pomeni, da v teh desetletjih nikoli niste zaužili alkohola? Vas ni nikoli mikalo? Kakšna je stiska bivšega alkoholika ob pogledu na mikaven kozarček z vinom, žgano pijačo ali pivom? Kako trden mora biti človek, da vztraja brez alkohola 40 in več let? 

Niti kapljice. Krize so bile najhujše ob začetku. Če zdržiš dve do tri leta leta, si brez skrbi. Tudi če sem v družbi, kjer se pije ali praznovanjih, me nič ne mika in ne gane. Vem, da sem si s tem tudi ohranil zdravje. Ponosen sem, da sem prenehal, vendar vem, da bi me drugače že zdavnaj ne bilo.

Spominjam se, da sem se v fazi zdravljenja in prihodu domov, večkrat zbujal ponoči. Vstal sem, popil kakšen liter vode ali deita. Ob krizah, tudi ponoči, sem ugotovil, da mi je najbolj pomagal hlevski vonj. Vstal sem razburjen, šel v hlev in se usedel na stolček za molžo ter počasi popil vodo ali deit. Čakal sem 15-20 minut, da je kriza minila.

Kakšne tri do štiri mesece po zdravljenju sem imel takšne krize. Vsako noč. Po dnevi sem se zamotil z delom. Po zdravljenju sem se vrnil na delovno mesto. Delodajalec je opazil, da sem drugačen, kot sem bil. Sodelavci so budno opazovali moje obnašanje. Po malici sem s sabo vzel liter deita ter ga vzel s sabo na delovno mesto. Zjutraj nisem hodil več s kolegi v gostilno. Nekaj časa so me še vabili poleg, pa nisem pristal. Potem so z vabili prenehali. Priznam, da me je jutranja pijača v gostilni najbolj vrgla s tira«.

Kaj bi sporočili vsem, ki so na poti zdravljenja ali se zanj odločajo?

»Priporočil bi jim, da zelo dobro premislijo in naj vztrajajo brez alkohola do konca življenja. S tem si bodo pridobili garancijo za življenje in zdravje in boste tudi v starosti lahko uživali v sadovih življenja«.

Kako gledate na življenje po alkoholu?

»Bolj sem brezskrben. Vedno se lahko usedem v avto in grem kadarkoli na pot. Bolj sem zadovoljen. In najpomembneje: Bolj sem zdrav. Zdravje pa je izjemnega pomena. Brez alkohola se da preživeti, vendar moraš biti močen«! (Natalija Plemenitaš Fuchs)

Sorodne novice

Kdaj do primerne infrastrukture za pešce in kolesarje v Dobju?

Natalija Plemenitaš Fuchs

Župan mag. Marko Diaci: »Iz Šentjurja smo nekaj naredili«

Jure Godler

Mitja Markovič: »Župnijo vidim kot tim«

ViP

V Dobju župan sprejel najuspešnejše učence

Tjaša Ferlež

Obravnavali dva voznika, ki sta vozila pod vplivom alkohola

Jure Godler

Z domačimi gasilci izvedli čistilno akcijo

Jure Godler
Lokalni novičarski portal

Ta spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje vaše izkušnje. Predvidevamo, da se s tem strinjate, lahko pa se odločite, če želite. Sprejmi Preberi več