Zibika, 10. februar 2022. Na vrhu hriba v Pustikah, en kilometer nad Zibiko, je kmetija Goručan, kjer se je kmetovanje pričelo z Seničarjevim pradedom davnega leta 1920. Danes na kmetiji živijo štiri generacije Goručanovih. Najstarejša Hedvika, mama gospodarja Zvoneta Goručan, ki z ženo Minko še vedno vodita kmetijo, vendar se sin Tomaž in partnerka Sabina Štarkel, z dvema sinovoma Timom in Tianom, vedno bolj vključujeta v vodenje in v vsakdanja opravila na kmetiji.
Delavnik na kmetiji se vsak dan prične zgodaj zjutraj z delom v hlevu. Na kmetiji se ukvarjajo z vzrejo goveda in pujsov, katerih tradicija gre iz roda v rod. V spomladanskem času, ki je tik pred nami, pa se ukvarjajo tudi z vzgojo zelenjave v rastlinjaku, kjer nasadijo sadike paradižnika za kasnejšo prodajo na stojnici v Šmarju pri Jelšah in v poletnem času prodajo paradižnika na domu. Zadnje tri leta imajo registrirano dopolnilno dejavnost predelave mesa. Kmetija obsega cca 15 ha površin, od tega je 3 ha njiv, 6 ha travnikov in 3 ha pašnikov, večina zemlje je v njihovi lasti, 3 ha zemlje pa obdelujejo od sosedov.
Z vzgojo sadik sta gospodar Zvone in žena Minka pričela že pred več kot 30 leti. Skozi leta so na kmetiji pridelovali tudi različno zelenjavo: čebulo, paradižnik, solato, kumare in krompir. Delo v rastlinjaku se prične v mesecu februarju s setvijo paprike, čebule, pora, paradižnika, zelišč in kapustnice. S koncem aprila se prične prodaja sadik zelenjave doma in na stojnici v Šmarju pri jelšah. Pri vseh teh opravilih sodeluje cela družina.
Na kmetijo
Sabina kot nosilka dopolnilne dejavnosti je preprosto dekle, ki je do petega leta s starši živela v Šentrupertu nad Laškim. Nato se je z mamo, očimom, sestro in bratom preselila v Šentjur, kjer so živeli v bloku. Zelo rada se je vračala na podeželje k babici in teti, kjer je pomagala pri spravilu krme, tudi delo v hlevu ji ni bilo tuje. Nikoli pa si ni mislila, da bo kdaj živela sama na kmetiji, posebno pa ne na tako veliki. Ljubezen je pripeljala do tega, da se je preselilai k partnerju na kmetijo. »Sem oseba, ki ji ni nič težko narediti in z močno voljo se vse da. Kmalu sta se nama rodila sinova Tim in Tian, ki prav tako obožujeta delo na kmetiji. Po izobrazbi sem kuharica in živilski tehnik. Nazadnje sem delala v domu ob Savinji v Celju, vendar sem zaradi težkega usklajevanja s kmetijo službo pustila in se posvetila kmetiji. Poleg kmetije ima Tomaž tudi svojo obrt – slikopleskarstvo, fasaderstvo in suhomontažna dela,, njegov delovnik je zelo naporen in celodneven,« pove mlada kmetovalka.
Ideja o predelavi je bila Tomaževa, da bi povečali dodano vrednost vzrejenih živali na kmetiji. Leta so ljubiteljsko predelovali meso v izdelke. Veselje do dela in uspešnih izdelkov jih je pripeljalo do tega, da so se uradno začeli ukvarjati s predelavo mesa. Partnerica Sabina je partnerja vseskozi podpirala pri uresničevanju ideje in mu pomagala pri urejanju prostorov.
Ker mu ni bilo nobeno delo tuje, je vse prostore preuredil čisto na novo in po predpisih. Tako se že tretje leto ukvarjata s predelavo mesa. Najprej sta začela z izdelavo in prodajo suhomesnatih izdelkov ter pečenic in domačih klobas za kuhanje. Sčasoma so pričeli z mesečno prodajo svežega svinjskega mesa in tudi svežega govejega mesa. K ponudbi vseskozi dodajo kakšen nov izdelek, na primer domače hrenovke, v katerih ni nobenih dodatkov. Ker so pri otrocih zelo priljubljene, je njihova želja, da so kakovostne.
V preteklem letu so svoje izdelke dali na ocenjevanje Dobrote slovenskih kmetij 2021. Prejeli so dve zlati priznanji za domačo govejo salamo in domačo kmečko salamo. Težav z izdelavo ni bilo, več nevšečnosti je bilo na začetku z vodenjem papirnatih zadev pri predelavi.
Klobasomati
Vse meso, ki ga prodajajo, je vzrejeno na kmetiji. Trenutno imajo okoli 40 glav goveje živine in 10 svinj. Število skozi čas niha. V preteklem letu so postavili prvi klobasomat v centru Šmarja pri Jelšah, kasneje tudi v Celju. Želeli so svoje izdelke bolj približati kupcem in omogočiti prodajo 24/7 in vse dni v letu. S prodajo izdelkov so zelo zadovoljni, tako doma kot v avtomatih. Veliko je ljudi, ki jih še ne pozna in težje najdejo kmetijo, zato je bila postavitev avtomata odlična rešitev. Svoje proizvode prodajajo tudi v trgovini Domača štacuna v Celju.
»Vsak začetek je težak, zlasti ko zapluješ v nove vode, vendar se z veliko dobre volje vse da rešiti. Na Kozjanskem, kot je znano, imamo hribovit teren, kjer je veliko ročnega dela, ki se zaradi strmih predelov na da strojno obdelati, zato se manjše hribovite kmetije na žalost zapirajo in propadajo. Za ta teren bi bila priporočljiva pomoč države, ker na strmih predelih ne raste toliko pridelka kot v dolini, ker je težje kmetovanje. Škoda je za naše hribovito lepo Kozjansko, da se bo začelo zaraščanje.
Zato bi prav prišlo združevanje kmetov in vasi, da se ponudi čim več domačih izdelkov. Za mladega kmeta, ki bi se odločil za kmetijstvo, je kar dobro poskrbljeno, je pa res, da z delom na kmetiji obogateti ne moreš. Sejstvo je, da vse, kar si pridelaš, potem veš, kaj poješ. Pri kmetijstvu najbolj pogrešamo, da bi se kupci bolj začeli zavedati lokalne ponudbe kmetij, ki ponujajo kvalitetno hrano in izdelke. Smo mlada družina, ki počasi prevzema delo pridnih rok očeta in mame. A vseeno se na kmetiji najde kakšna ura prostega časa, najraje ga preživimo skupaj in se odpravimo na krajši sprehod, spečemo kakšno pico v krušni peči in skupaj poklepetamo in načrtujemo naše skupne načrte. Mladim bi položila na srce, ne bojte se kmetovanja in bodite ponosni na svoj kraj in predvsem na zemljo, ki so vam jo zapustili vaši starši,«sta zaključila mlada kmetovalca. (Milenka Blažević, foto: osebni arhiv)
