Šentjur, 13. 9. 2023 – Šentjurčanko Špelo Jezovšek v glasbenem svetu poznamo pod njenim umetniškim imenom Stella. Pevka je za nekaj časa izginila s slovenskega glasbenega neba, saj se je podala v deželo vzhajajočega sonca na študij japonščine. Vendar njena želja po glasbi ni ovenela, temveč jo je nadgradila. Tokrat s preobleko lastne skladbe Grom, ki je bila v prvotni verziji izdana na njenem albumu Ta neki neki iz leta 2021.
Si študentka japonščine in si celo leto preživela v deželi vzhajajočega sonca. Zakaj te je japonski jezek tako fasciniral?
Pogosto me zanimajo stvari, o katerih ne vem nič. Fasciniral me je zven japonščine in odločila sem se, da hočem znati tako govoriti. Nekateri pravijo, da je trd jezik, nekateri, da je srčkan. Mislim pa, da se lahko vsi strinjamo, da Japonci zvenijo tako, kot da malo pojejo, kadar govorijo. Tonemski naglas je namreč v njihovem jeziku zelo pomemben. Jaz pa pač rada pojem (smeh).
Življenje na Japonskem se verjetno precej razlikuje od življenja v Sloveniji. Kaj ti je najbolj všeč in kaj si pogrešala?
Živela sem v Shizuoki, v mestu približno 3 ure stran od Tokia. Najprej moram reči, da se mi razlike sploh ne zdijo tako ogromne. Na prvi pogled opazimo razne kulturne razlike, kot so prikloni, ekscesivna uporaba vljudnostnega govora, dejstvo, da se ti avto vedno ustavi na prehodu za pešce. Drugače pa vedno poudarjam, da ko se navadiš, je Shizuoka pač ena ista Ljubljana (smeh). Zjutraj grem na faks, s kolegi se pritožujemo, kako se nam ne da po poti v hrib lazit, zvečer grem na plesne vaje, vmes gremo ven jest, ob polnoči se sprašujemo po pozabljeni domači nalogi, normalne stvari. Moderna družba kot moderna družba, z malo drugačno kulturo. O podrobnostih, drugačnostih in zanimivostih bi lahko govorila ure in ure, a moram reči, da mi je način življenja sledil iz Slovenije na Japonsko.
Poleg družine in prijateljev sem najbolj pogrešala kebab in čevapčiče (smeh). Saj imajo kebab, ampak ni isto. Čevapčiče sem pa enkrat sama naredila. Sedaj v Sloveniji pa pogrešam ramen (japonska juha z rezanci in drugimi zadevami), gyozo (neke vrste žlinkrofi), in poceni dober suši.
Kako je japonski utrip življenja vplival na tvoje glasbeno ustvarjanje?
Jaz ne znam brez plesa in glasbe, zato sem seveda z ustvarjanjem nadaljevala tudi na Japonskem. Vpisala sem se v plesni klub na faksu, hodila sem na plesne dogodke, spoznavala plesalce iz drugih faksov, super je bilo! Za čisto kratek čas smo s prijatelji celo sestavili band in ker nismo imeli basista, sem se jaz naučila igrati bas (smeh). Drugače pa sem tekom preteklega leta posnela dva nova videospota, vsakega napol na Japonskem napol v Sloveniji. Pisala sem tudi nove komade, hodila vadit v karaoke box, ali pa v zelo cenovno dostopne studie, ki si jih lahko izposodiš tako za plesne ali za pevske, band vaje.
Besedilo tvoje nove skladbe Grom je v japonščini. Zakaj?
Besedilo sem napisala originalno v japonščini, japonski naslov 雷 se prebere ‘kaminari’ in je napisan tudi na ovitku CD-ja mojega prvega albuma Ta neki neki, ki sem ga izdala leta 2021. Pesem sem ponovno posnela letos maja, ko sem se za par tednov vrnila v Slovenijo, ker sem jo hotela predstaviti širši publiki v njeni najlepši obliki, s prelepo klavirsko spremljavo, ogromno violinami in čustvenim videospotom. Že odkar sem se začela ukvarjati z japonščino, sem želela pisati pesmi v tem prelepem jeziku. Jezik ima namreč sam po sebi ritem, kar se mi zdi nadvse zabavno. Prav tako mi je všeč, da lahko sedaj svoje misli sporočim v popolnoma drugem jeziku, nekomu iz drugega konca sveta.
Verjetno si prva slovenska glasbena umetnica, ki poje v japonščini. Bo Grom ostala osamljena skladba v japonskem jeziku v tvoji glasbeni karieri ali načrtuješ v prihodnjosti še kakšno?
Grom je sicer prva, a definitivno ne zadnja moja japonska pesem. Imam še veliko za povedati v vseh možnih jezikih (smeh).
Kakšni so tvoji cilji v prihodnosti? Kaj želiš doseči in kje se vidiš čez nekaj let?
Ravno zadnjič sem se s prijateljem pogovarjala, kako zanimivo vprašanje je to. Pravzaprav nimam pojma, kje bom čez tri leta. Niti ne, kje bom čez pet let. Ampak vem, da bo tam družina, da bodo tam prijatelji, da bo tam glasba, in da bo zabavno!
Grom
S pomočjo Roka Mlinarja (video produkcija), ter prijatelja Hayata Hitomija in japonske snemalne ekipe Photostudio Himawari je tako posnela čustveno video zgodbo zveze na daljavo, v katerem pa prav tako ne manjka plesa, ki je nenazadnje Stellina druga velika strast: »Vsak svoja čustva razkrije po svoje. Jaz jih najlažje preko plesa in glasbe, ki se v mojem svetu popolno dopolnjujeta.« Videospot so tudi tokrat posneli na dveh lokacijah – na Japonskem in v Sloveniji na Bledu.
»Videospotu nič ne manjka – imamo Blejsko jezero, imamo goro Fuji, po zaslugi šentjurskih gasilcev smo kljub sončnemu vremenu posneli tudi scene v dežju. Imamo ples in imamo ljubezensko zgodbo. Na Japonskem je z mano zaplesal prijatelj Hayato Hitomi, ki je sicer t. i. street dancer (njegova zvrst je pop oz. po domače povedano robotski ples), a sem ga naučila tudi par gibov v svojem stilu in tako sva skoreografirala en prelep duet. Bil je tudi tako prijazen, da naju je peljal do jezera, ker nimam japonskega izpita za avto (smeh). V videospotu igrava en lušten parček, ki na žalost konča v zvezi na daljavo.« (Jure Godler)
