V noči od 12. 8. do 13. 8. smo lahko opazovali zvezdne utrinke. V začetku noči jih je bilo nekaj trideset, tisti, ki so zrli v nebo, so jih še zjutraj lahko našteli tudi do osemdeset na uro. Seveda so ti zvezdni utrinki meteorski dež Perzeidov. Meteorski dež Perzeidov je le vrhunec, ko gre za meteoride, ki treščijo v Zemljino atmosfero. Vsak dan iz medplanetnega prostora v atmosfero vstopi med 10 in 40 ton nevidnega meteornega prahu.
Vesoljski kamni
V medplanetarnem prostoru našega osončja je veliko kamnitih in prašnih delcev, ki na Zemljo priletijo iz različnih smeri vesolja, ujeti v njeno gravitacijo. Njihov premer je od nekaj mm do 5 m, masa pa od nekaj mikrogramov do več deset kg. Ko priletijo v Zemljino atmosfero, zaradi velike hitrosti in trenja zažarijo in večinoma izgorijo v višjih slojih atmosfere. V Zemljino atmosfero priletijo s hitrostjo od 11 do 74 km na sekundo. Večina jih izgori v atmosferi na višini od 75 do 115 km nad površino Zemlje. Njihovo žarenje in izgorevanje z Zemlje vidimo kot svetlo sled na nebu. Če so ti vesoljski kamni zelo veliki, potem ne izgorijo v atmosferi, ampak padejo na njeno površino. Manjši izgorijo tako hitro, da jih niti ne opazimo, večji meteoridi pa so tako svetli, da dosežejo celo svetilnost polne Lune in jih lahko vidimo tudi podnevi. Takšnim pravimo bolidi. Večina meteoritov je ostankov kometov. Če je ozračje čisto, brez svetlobnega onesnaženja, in Luna ni vidna, jih bomo videli več. Lunina svetloba, svetlobno onesnaženje in prašni delci v zraku pa marsikateri utrinek skrijejo našim očem.
So nevarni?
Perzeidi nam niso nevarni, ker so majhni in izgorijo v atmosferi. Med tirnicama Marsa in Jupitra pa se v našem osončju nahaja velik pas trdnih skal in kamenja. Posamezne skale merijo od nekaj metrov do 1000 km. Tem pravimo asteroidi. Nekateri asteroidi se občasno zelo približajo Zemlji. V preteklosti so asteroidi že bombardirali Zemljo. Dokaz teh nezaželenih obiskovalcev so številni kraterji, ki so vidni še danes. Eden najbolj znanih je padel pred 65 milijoni let na področje današnjega Mehiškega zaliva. Premer kraterja tega množičnega morilca je 180 km. Njegov padec na Zemljo je povzročil izumrtje dinozavrov in večine takratnega življenja. Razen uničenja živali in rastlin dvignejo asteroidi v atmosfero veliko prahu, ki zatemni svetlobo Sonca in povzroči nastanek ledene dobe. V zgodovini Zemlje so asteroidi močno vplivali na razvoj življenja, saj so z uničenjem spreminjali celotna obdobja.