V koronskem času, ko je bil zajeten del naše družabnosti preseljen na splet, sem večkrat zapazil videoposnetke meni nepoznanega para v jeseni življenja, ki so jih delili naši t. i. skupni prijatelji. Čez čas ob vse množičnem prikazovanju sem postal pozornejši na vsebino, z rahljanjem ukrepov pa sem na posnetkih začel opažati tudi meni vse bolj poznane obraze.
Nadvse zanimivo se mi je zdelo, kako za svojo je ta starejša generacija vzela družbeno omrežje Facebook, ki je še pred leti veljal za domeno »generacije Z«. S pridom so prepoznali njegovo prednost družabnosti, ko ta v živo ni možna, in – po ogledih in odzivih v komentarjih sodeč – pobrali stotine ogledov in odzivov. Očitno nekaj je na tem. S sprostitvijo ukrepov sem tako kontaktiral Ivico Krajnc, lahko bi rekel skoraj sosedo, ki se je nekajkrat pojavila na pevskih Facebook nastopih z njenima prijateljema Marjano in Frenkom Greglom. Domeniva se, da mi po velikonočnih praznikih sporoči, ko bodo naslednjič znova zapeli skupaj. In mi je.
Nisem natančno vedel, v kakšno družbo bom prišel. Upokojenci, ki so si s Facebookom bolj »na ti«, kot jaz sam, najbrž niso povsem običajna družba. Sprejmejo me ravno med okolišenjem po Ivičinem vrtu, kamor sta Marjana in Frenk prišla spotoma, saj se iz Svetega Štefana korak za korakom selita v novo hišo v Celju. Posedejo me v jedilnico in s pristnim kozjanskim gostoljubjem ponudijo vse, kar so pridelali čez zimo. V šali povprašam, če so se pred mojim prihodom že upeli, a mi v brk hitro zapojejo – na Kozjanskem je pesem pač tudi del dobrodošlice. Da, tudi slovesa, a tam še nismo.
Precej klišejsko pričnem z vprašanjem, kdaj so pričeli s petjem. Da nekje pred korono, pove Marjana in nadaljuje, da so sprva peli le v manjšem krogu, predvsem s prijateljicama Ivico in Anico. Čas koronavirusa jim je tako vzel pevska druženja: »To se je začelo ravno zaradi korone in pričeli smo objavljati na YouTube in Facebook. Ljudje so začeli spodbujati, da še kaj zapojemo in objavimo.« Dodajo, da posnetke, ki jih je v dveh letih nastalo okoli 400, pogosto spremljajo lepi odzivi, nastala je tudi pravšnja skupnost njihovih poslušalcev. Da bi tako veselje, ki ga ob petju čuti trojica, razširili še med več ljudi, so ustanovili Društvo prijateljev dobre volje in petja: »Imamo zelo veliko ovdovelih in samskih članov, ki se počutijo kot peto kolo. Z možem nama je bilo poslanstvo k društvu povabiti ravno tiste, ki se počutijo zavržene.« pove Marjana in v šali doda, da je njen mož v družbi več članic pogosto kot petelinček in da ni ljubosumna, če s katero zapleše.
Opazili so jih tudi v Ameriki
Člani so se opremili tudi z majčkami izjemno opazne zelene barve. Poleg lepotnega je njihov namen tudi praktičen. »Ko smo hodili po Banji Luki, si takoj opazil, kdo je naš in kdo ne, če moramo še koga počakati« pove Frenk, ki tu in tam na posnetkih v roke vzame tudi kitaro.
Njihovo društvo pa sreče ne širi le preko pesmi, odločili so se tudi za humanitarno pomoč: »Nimamo veliko, ker nič ne dobivamo, pobiramo le minimalno članarino, ki je dostopna vsem in pomagamo po najboljših močeh.« K pomoči tako pozivajo s pomočjo Facebooka, kjer ima društvo tudi svojo stran. Ob pogledu nanjo lahko vidimo, da je spletnih prijateljev društva tako že blizu 280, dejansko pa je v društvo včlanjenih okoli 130 oseb. Vzorec dejavnosti da hitro vedeti, da je pomembno vezivo njihovega društva Facebook. Frenk pove, da so ravno s pomočjo tega socialnega omrežja dobili odzive tudi iz Amerike in skoraj celotne stare celine. »Zaenkrat je naša stična točka Facebook, nam dobro leži. Na Twitterju pa še nisem bila.« smejaje doda Marjana.
Pesmi izbirajo, kot povedo, prosto po prešerno: »Veliko ljudi reče, da bi peli, a ne znajo besedil,« zato so si jih nekaj tudi natisnili. Ivica med tem na mizo prinese zajetno mapo, v kateri je preko sto besedil, a to sploh ni ves njihov repertoar. Prav tako pogosto dodajajo nove pesmi, saj jim poslušalci često pošiljajo melodije, ki bi jih želeli slišati. Žanrsko se ne želijo omejevati: »Ko smo se prvič zbrali, smo se odločili, da bo naš program mešan.« Tako posegajo od ljudskih, popevk, dalmatinskih, ni jim težko zapeti niti nemško in italijansko.
Družijo se tudi izven Facebooka
Člani društva se zdaj tudi vse večkrat srečajo v živo: »Ljudje so presrečni, ko pridemo skupaj, to morate doživeti – ko te objamejo, je to najlepše, kar je lahko.« Ob tem dodajo, da so včasih peli več. Ivica se spominja, kako so v mladosti sedli okoli »štepiha« in peli pozno v noč. Tudi Marjana in Frenk povesta, da sta pela že od malega, tudi v zborih v Nemčiji, kjer sta živela do devetdesetih let. »Pogosto nam kdo pove, da se spomni na svoje starše, ki so peli pesmi, ki jih pojemo mi.« Njihove odprave so tudi večdnevne, ravno gredo v toplice ali na morje, kjer jih navadno občuduje ves hotel.
V prijetnem vzdušju sem se zadržal pol drugo uro, kramljali smo o vsem mogočem, kar je bilo in kar nas čaka. Seveda pa me, ko sem natovorjen s svojo opremo že stal pri vratih, povprašajo, kateri glas pojem. Povem, da sem bolj tenor, a da mi petje v skupinah najbolj ne gre. Verjetno vajenih tovrstnih izgovorov me brez pomisleka kar vključijo v Ružo moja crvena, zares pa so me spustili šele, ko smo odpeli Šifrerjevo Za prijatelje. Najbrž v opomin, da se še sigurno srečamo izven sveta Facebooka.
