Ponikva, 8. februar 2024 – Pestro ponudbo kulturnega menija je letos dopolnilo tudi razstavo kosilo. Na Prešernov dan, slovenski kulturni praznik, so si lahko kultureželjneži še poslednjič ogledali zbir fotografij gledaliških in filmskih vlog Štefke Drolc. Njen domači kraj je skupaj z JSKD območne izpostave Šentjur razstavo odprl na 100. obletnico njenega rojstva 22. decembra lani.
Prenekatere vloge je Drolčeva ustvarila v svoji dolgi igralski karieri, ki se je zaključila skoraj sočasno s smrtjo. Na zadnji dan razstave v Kulturnem domu Ponikva je Štefkin igralski žar in predanost odru potrdila tudi njena soigralka v SNG Drama Ljubljana, nekaj let tudi njena študentka, Saša Pavček. Kot pedagoginjo jo opisuje kot izjemno čutečo do mladih študentov dramske igre, za katere je obdobje akademije negotovo in pogosto čustveno naporno: “Štefka je delovala zelo blago in materinsko, zlasti študentke smo se veliko zatekale k njej,” in dodala, da je to gotovo izhajalo iz njene povezanosti z lastno družino. Posebno skrb je imela za svojo hči Lučko, ki je prav tako ubrala gledališko življenje.
O domačem kraju je kolegom večkrat pripovedovala, je z zbranimi delila Pavčkova, nekoliko pa je za tančico skrivnosti ostal preostali del njene mladosti, predvsem čas vojne: “Se mi zdi, da je bilo precej težko zanjo. Povedala je, da je njena hči nezakonska in kot nezakonski materi ji je v tistem času najbrž bilo precej težko. Skrbeti za otroka v njenem času, zlasti v njenem poklicu, ni lahko.” Veliko ljubezen je gojila tudi do svojih vnukov, da jim je lahko dala nekaj žepnine, ji, kot se spominja Saša Pavček, ni bilo težko tudi v starosti obiskati kakšnih nočnih snemanj, vnuki pa so jo večkrat tudi odpeljali z vaj ali predstav.
Igralec se nikoli ne upokoji
Tudi kot zelo zbrana in družabna je ostala v spominu ponkovške gostje: “Imela je tudi izjemno dostojanstvo in skrivnost, v katero ni spuščala ljudi, niti nas kolegov ne. Bila pa je tudi izjemno delovna, imela je izjemno disciplino, ki jo redko vidiš pri mlajših generacijah. Nikoli ji ni bilo nič težko, četudi se je čutilo, da njeno telo težko zmore.”
Zbrani so poleg živih spominov Saše Pavček prisluhnili tudi videoposnetku, v katerem so svoje spomine na veliko slovensko igralko delile tudi njene študentke oz. soigralke Polona Juh, Janja Majzelj in Nina Valič. Pripovedovanju je prikimavala tudi Pavčkova, prav tako citatu, ki je naslavljal decembrsko prireditev – Srečna sem, da sem igralka, ki za Drolčevo gotovo drži. Saša Pavček je ob koncu Kulturnega kosila čutno recitirala še Prešernovo Nezakonsko mater. Štefanija se je namreč izjemno čutno izražala skozi poezijo, ravno Nezakonska mater pa je, morda tudi zaradi osebne življenjske izkušnje, najbolj ostala v spominu gledalcev. (ViP, foto: Jure Godler)
