Prevorje, 17. november 2023 – Prevorjani so na drugi Anin večer v letošnji sezoni povabili zaporniškega duhovnika Roberta Friškovca. Gostiteljica večera Marija Frece Perc ga je že uvodoma označila kot zelo posebnega gosta, kako tudi ne, saj je v Sloveniji prvi in edini z nazivom zaporniški duhovnik. Na Prevorje je priletel skoraj direktno iz Ženeve, kjer se je udeležil zasedanja pri Organizaciji združenih narodov, na katerem je predstavljal stanje v slovenskih zaporih. Teh je v Sloveniji 14, v prav vseh pa katoliško duhovno oporo nudi prav Friškovec.
Njegovo delo ni zastavljeno le geografsko široko, temveč so številna tudi potrebe ljudi, ki jih obiskuje. V prvi vrsti so to zaporniki, ukvarja pa se tudi z žrtvami nasilja: “Naš sistem je naravnan, da je žaromet na storilcu, ne pa na oškodovancu. Žrtve mi zato velikokrat potožijo, da jih nihče ne vpraša, kako se počutijo. Delo z oškodovanci je sila pomembno, da jim damo prostor, da lahko naredijo korake naprej,” pove ob naslikavi številnih primerov iz vsakdana. Nasilje v Sloveniji je še vedno močno povezano z družinskim okoljem. Pri svojem delu zato skuša naslavljati izvirne zgodbe posameznikov, kaj se dogaja v njihovih družinah: “Zelo nam zmanjkuje nam področju odnosov. Se slišimo? To je osnova – slišati, kaj mi nekdo sporoča. Ne le z besedami, ampak z vsem, kar je. Rečemo si samo, da smo v redu. Pa smo res?” se je vprašal in izrazil skrb, da srečuje vse več notranje praznih ljudi, da izgubljamo vsebino.
Kot opazovalec je Robert Friškovec v okviru različnih mednarodnih komisij deloval tudi v tujini. Med drugim na Filipinih, v Kamerunu in Braziliji: “Mladoletnike so zapirali v pasje kletke. V prenatrpanih zaporih se zaporniki izmenjujejo pri naslanjanju na zid, da lahko spijo,” je o videnem pripovedoval velikookemu občinstvu. V Sloveniji zapori niso najlepši, a imamo, kot pove Friškovec, evropska zaporska pravila, ki zagotavljajo primerno ravnanje z zaporniki. V Sloveniji je deloval z različnimi profili zapornikov, tudi z znanimi imeni izza zaporniških vrat, med drugim s serijskim morilcem Metodom Trobcem. Pri tem jim ne želi dajati nasvetov, ampak pomagati najti pot, da si bodo lahko pomagali sami in nekoč vnovič zaživeli. Človek da mora sam prevzeti odgovornost za svoja dejanja, so z njimi soočiti in najti najboljšo pot za nadaljevanje življenja.
Pozitivec s težko predzgodbo
Dasiravno Friškovec tudi ob opisovanju najbolj krutih plati svojega dela izžareva svetlo naravnavnost, njegova mladost ni bila zgodba srečnega otroštva. Močno ga je zaznamoval očetov alkoholizem in naposled odhod k novi partnerki, s čimer je tudi družina ostala brez prihodka in perspektive. Sam je pri tem v zgodnjem najstništvu zapadel v kajenje, alkohol in prezgodnjo spolnost: “Iz Škofje Loke sem se 21 kilometrov s kolesom vozil v Mengeš, kjer je oče z novo partnerko odprl gostilno. Denar sem dajal mami, ki ni niti vedela, kaj bomo jedli. Pogosto sem ob prihodu domov obsedel na stopnicah pred vhodom in jokal. Ker me je bilo zaradi spominov strah stopiti v predsobo, kjer so bile omare, v katere me je oče metal med pretepanjem.”
Tudi v cerkev ni zahajal, saj jo je, kot je bil vzgojen, dojemal bolj kot opij za ljudstvo. Da se je v cerkvi le kdaj zabaval ob pogledu na ljudi, pove: “Še danes se mi kdaj zdi smešno, ko se mi zazdi, da v cerkvi sedimo le iz navade, ne vemo zakaj smo v resnici tam. Sedimo in čakamo da mine.” Sam je tam začutil smisel, ki ga dopolnjuje, s časoma pa tudi znova ustalil svoje življenje. Maturiral je na kranjski gimnaziji in se po kolebanju med kirurgijo in teologijo naposled odločil za slednje. Ambicij za duhovniški poklic ni imel, to možnost sta mu predstavila domači župnik, kasneje tudi takratni ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar. Brez resne želje po talarju se je napotil v semenišče, kjer je spoznal, da bi to lahko bila njegova pot: “Še danes sem hvaležen fantom iz semenišča, ki so mi pomagali na to pot,” prizna.
Tudi duhovniška pot med zaporniške celice zanj ni bila načrtovana. Pri 19. letih se je za osebni izziv odločil vključiti v prostovoljno pomoč v zaporih. To je kasneje izvedel tudi nadškof Šuštar in ga napotil na praktično izobraževanje v največji zapor v Rimu. Po vrnitvi in študiju v Ljubljani je leto pred duhovništvom delal kot diakon v UKC Ljubljana in v zaporu na Povšetovi. Ob tem Friškovec ne skriva, da so se mu ob prvem vstopu v največji slovenski zapor na Dobu, zaradi predstav iz ameriških filmov, zašibila kolena: “A takrat sem se naučil, da so v zaporu ljudje in da moram biti v prvi vrsti človek. Lahko sem petkrat duhovnik, trikratni doktor, a v zaporu moram biti samo človek.” Življenje ga je tako veliko naučilo. Nekdaj je opravljal tudi izpit za športno letalo, kar mu je dalo pogled od zgoraj – tudi metaforičen, na majhnost problemov, ki se nam pogosto zdijo vseobsegajoči.
Predahe med pogovorom sta zapolnila brata Nik in Luka Krajšek iz Gorice pri Slivnici. Na kitari in harmoniko sta zaigrala nekaj pesmi, h katerim je pogumno pritegnila tudi publika. Tudi osrednjemu gostu pogovora ni bilo treba dolgo prigovarjati, da je poprijel za kitaro in s poslušalci zapel V dolini tihi. Skladno s tradicijo Anini večeri ne minejo tudi brez nič kaj skromnega prigrizka ob koncu. Tokrat so ga pripravili krajani Straške gorce, ki so poskrbeli, da se je debata o slišanem še razvijala.
