Klepetali smo z Dolgogorčanom Zdravkom Brglezom, ki je letos za en mesec odpotoval v Indijo, s čimer se mu je uresničila življenjska želja, sam sebi pa je podaril najlepše rojstnodnevno darilo, saj maja praznuje okroglih 70 let.
Ljudje živimo z željami. Vaša je dolga leta bila potovanje v Indijo. Zakaj prav Indija?
Moja želja o potovanju v Indijo se je rodila že pri dvajsetih letih, ko sem bral literaturo o jogi in ob tem spoznaval deželo, ki mi je prirastla k srcu. V letošnjem maju bom dopolnil 70 let, zato sem si rekel, da samemu sebi uresničim dolgoletno željo in odpotujem v Indijo.
Kako bi opisali Indijo in tamkajšnji način življenja?
Tam lahko živiš kot siromak na ulici, lahko tako, kot so živeli pred stotimi leti. Nihče te ne preganja, živiš, kot hočeš, na svoj način. Ko gledaš reveža, vidiš v njem samo veselje in srečo, čeprav njegov položaj ni ravno bleščeč. Predvsem pa so vsi med seboj prijatelji. Na prvem mestu je bog, potem družina, ki je sveta. Vsi člani družine si med seboj pomagajo, starši iščejo partnerje svojim otrokom. Seveda me je ob tem zanimalo, kaj se zgodi, če si izbran par ni všeč. Partnerja sta eno leto na nekakšni preizkušnji. Če zveza ne uspe, starši iščejo naprej. Indija ima tudi zelo močno vojsko, vsi javni prostori so zelo zastraženi, povsod vojska, policija, varovanje.
Kako ste se podali na pot?
Preko spleta sem izbral najboljšo ponudbo in kupil letalsko karto. En mesec (od 15. januarja do 15. februarja) sem potoval v lastni režiji. Na letališču sem srečal Indijca, ki mi je ves čas potovanja pomagal. Prijeten človek, takoj sva se spoprijateljila. Prvotno sem sicer načrtoval drugačno pot, a sem jo moral zaradi vožnje s hitrim vlakom, ki bi ga moral rezervirati že veliko prej, nekoliko spremeniti. V veliko pomoč mi je bil mobilni telefon, tam bi bil brez njega nič. Ko sem nekoč potoval kot študent, sem potreboval cel kup zemljevidov, danes tega ne potrebuješ, mobilniki nam nudijo prav vse.
Omenili ste, da bi bili brez mobilnika izgubljeni. Kako pa ste njihovo uporabo doživeli med domačini?
Indijci se zelo spoznajo na telefone, najbrž še bolj kot mi, Evropejci, ampak pa z njimi oziroma z njihovo uporabo niso zasvojeni. Ko sem hodil po ulici, sem le redko opazil koga, ki je mobilnik uporabljal med hojo.
Drugačen način življenja najbrž močno odseva tudi v otrocih, ki so pogosto nekakšno ogledalo odraslega sveta. Kako ste doživeli otroški svet?
Otroci so čisto drugačni, radi so objeti, radi se igrajo. Šole so ograjene in zaprte. Ko sem šel mimo ene od njih, me je zagledal fant in je poklical še ostale otroke. Z nasmeškom na obrazu je pokazal na sošolca, svojega prijatelja. Zanimivo je bilo tudi to, da učenci iz šole odhajajo objeti – tega pri nas še nikoli nisem doživel.
Kaj pa indijska hrana? Vam je teknila?
Indijsko prehrano sestavljajo predvsem riž, žita, stročnice in zelenjava. Hrano močno začinijo s čilijem, kurkumo in drugimi začimbami, mesa pa jedo zelo malo. Hindujci ne uživajo govedine, svinjine in ovčetine. Trikrat na teden imajo brezmesni dan. Kar mi je bilo najbolj zanimivo, so njihovi zelo beli zobje. Kruha, kot ga imamo pri nas, ne poznajo. Večino hrane pripravljajo moški, ki so tudi glavna delovna sila. Pridelujejo sladkorni trs in imajo velik izbor slaščic, sem pa ugotovil, da ne uživajo veliko sladkarij. Posebnost je indijski čaj, kuhan na mleku.
V času potovanja je bil potreben tudi počitek. Kje ste bivali?
Potovanje po Indiji je lahko drago ali poceni. Mene niso zanimali dragi hoteli, želel sem doživeti pristen stik z ljudmi, začutiti njihov način življenja.
Večkrat slišimo, da velja Indija za umazano državo, kar se največkrat izkazuje v tamkajšnji že na pogled precej onesnaženi sveti reki Ganges. Kako je torej res poskrbljeno za higieno?
Higiena je na splošno zelo slaba. Na straniščih ni papirja, najdemo ga lahko samo v hotelih. V starejših delih mesta je res zelo slabo urejeno, vendar pa je lahko na javnih mestih tudi zelo dobro.
Indija je država z največ prebivalstva na svetu. Kako se to odraža v prometu?
V prometu skoraj nimajo oziroma ne poznajo pravil, avtomobili so poškodovani, ampak vseeno vse teče gladko, čeprav je veliko prometa. Tudi zrak je zelo onesnažen. Ko sem se vrnil domov, sem najprej pogledal v daljavo – kako smo lahko srečni, da živimo na deželi, kjer je čist, svež zrak.
Vas je na poti kakšna zanimivost še posebej navdušila?
Predvsem zanimivo se mi zdi spoznanje, da Indijci ne znajo plavat. Raje kot plavajo, se sprehajajo ob obali.
Se želite še kdaj vrniti v Indijo ali kujete že načrte za druga potovanja?
Upam, da to ni bil moj zadnji obisk Indije. Rad bi jo obiskal še večkrat, saj sem tokrat potoval le po treh od 28 zveznih držav, ki sestavljajo indijsko federacijo.
Večkrat ste omenili, da so v Indiji vsi med seboj prijatelji. Menite, da bi se lahko zgledovali po njih in to pomembno vrednoto prenesli tudi v slovenski prostor?
V Indiji je prijateljstvo velika vrednota, ki jo ljudje spoštujejo in živijo v vsakdanjem življenju, pri čemer verska raznolikost ne predstavlja nobene ovire. Prav tako radi sklepajo prijateljstva s tujci. Tega bi se morali naučiti balkanski narodi in lahko bi živeli spoštljivo življenje brez nacionalnih ter verskih napetosti. (Urša Kajba)
