To je zgodba o Lojzeku, Ibru in Dragiši, ki so se zbrali v Šentjurju pri Celju. Vsaj tako v pesmi z naslovom Polka pojejo Rokeri s Moravu.
Boris Bizetić pove, da je bil leta 1976 v vojski na Rijeki, kjer je deloval v vojaškem orkestru. V njem so bili tudi Slovenci in predstavniki vseh republik nekdanje Jugoslavije. Veliko so se šalili in skladali različne rime. Ko je po vrnitvi v Beograd leta 1977 ustanovil Rokere s Moravu, se je odločil, da bo naredil komade v ritmih vsake izmed republik nekdanje Jugoslavije. Tako je v začetku osemdesetih nastala Polka.
Tri drugara planinara
Lojzek, Ibro i Dragiša
služili su u armiju
negde pored Niša.
Sad ih Lojzek okupio
u Šentjuru pored Celje
jer bez njih ne mož’ da prodje
svadbeno veselje.
Na te verze smo pred več kot 25 leti opozorili v občasniku Moč inteligence, ki ga izdaja Študentski klub mladih Šentjur. Vsake toliko sem se spomnil na to zgodbo in si rekel, da jo nekoč raziščem. Kdo za vraga je Lojzek, kakšna ‘razturancija od žurke’ je morala biti ta kozjanska poroka, da si je zaslužila takšno uspešnico in v goste zvabila vojaške kamerade?
Ker se Celje rima na veselje
No, v začetku leta sem se potikal po Balkanu. Zadal sem si, da poiščem Borisa Bizetića, šefa Rokerov s Moravu. Končno sem ga iz Skopja v Beograd priklical na stacionarni telefon. “Ha, ha, ne, ta Lojzek iz Šentjurja pri Celju je izmišljen lik,” mi je upe po veliki zgodbi takoj zatrl danes 73-letni glasbenik in igralec, ki živi v nekdanji jugoslovanski prestolnici. Pojasnil je, da je naš kraj izbral samo zaradi rime, ker smo bili takrat uradno še Šentjur pri Celju. In ker se Celje rima na veselje, so izmišljeni liki iz treh republik nekdanje Jugoslavije (poleg Lojzeka še Ibro in Dragiša) imeli “svatbeno veselje” pač v Šentjurju. Pored Celje.
Polku igra cela sala
piju cviček iz bokala
svakem bre ožari lice
miris kranjske kobasice.
Komad Polka je torej povsem plod “umetniške svobode”, poročno slavje v Šentjurju pa dokaj realna fikcija, četudi se v nekdanjem motelu, pri Bohorču ali pa v kulturni dvorani v Gorici pri Slivnici, na porokah verjetno niso nikoli jedle kranjske klobase, tudi cviček na Kozjanskem ni ravno avtohtono in najbolj priljubljeno vino.
Avtor komada ni bil nikoli v Šentjurju. “Igrali pa smo v Celju in še v nekaterih krajih po Sloveniji, recimo v Mariboru in Kopru, v osemdesetih smo razprodali Halo Tivoli v Ljubljani. Povsod po Jugoslaviji je bil komad Polka zelo dobro sprejet, je takšen poletni hit. In, ja, narod je na glas pel “u Šentjuru pored Celje,” med smehom pripoveduje Bizetić. Morda pa nekoč obišče tudi kraj, ki ga je zaradi rime vključil v eno izmed svojih uspešnic. Polka ima na YouTubu dobrih sto tisoč ogledov.
Rokeri s Moravu so najprej delovali do razpada Jugoslavije leta 1991, se spet zbrali leta 2006, leta 2008, po smrti enega izmed pevcev Zvonka Milenkovića, pa dokončno razpadli. Njihov slog je bil nekakšen srbski folk z elementi roka in predvsem veliko šaljivosti. In na račun te se je tudi Šentjur “ni kriv ni dužan” znašel v komadu Polka. (Luka Hvalc, urednik in novinar na Valu 202)
Priporočamo podkast Zgodbe o ozadjih nastanka znanih komadov.
