21.7 C
Šentjur pri Celju
15/06/2024
sentjur.net

Zvok klekljev je bil za moja ušesa najlepša melodija

V petek so v prostorih Kulturnega doma na Ponikvi odprli razstavo ročnih spretnosti domačinke Jožice Orač, ki je na ogled postavila svoje izdelke. Želja po odprtju samostojne razstave je v njej prebivala že leta, v letošnjem letu pa je s podporo družine, sorodnikov, Turistično-olepševalnega društva Ponikva ter Občine Šentjur uspela uresničiti svoje sanje o razstavi. Jožica Orač prvotno prihaja s Ponikve, kjer se je v Brezju pri Slomu rodila v družino šestih otrok, kjer so jim je bil dragocen dar ročnih spretnosti položen že v zibelko.

Kako se je razvila ljubezen do šivanja?

»Kot otrok sem nadobudno in z velikim veseljem opazovala svojo mamo pri šivanju, krpanju, skratka vsem, kar je bilo povezano nitjo, platnom in šivanko. Danes vse kupimo, včasih pa smo vsako luknjo na nogavici zašili in nogavice so bile ponovno naprej uporabne. Danes pa so te stvari čisto drugačne. Stvar kupimo, ko pa se raztrga, jo kar zavržemo, saj marsikdo meni, da ni več uporabna. Svojo mamo sem rada opazovala pri vseh njenih delih. Že z opazovanjem sem se od nje veliko naučila. Želja do šivanja se je v meni prebudila že kmalu, sama sem vedela, da bom tudi sama to nekoč počela. Ko sem odšla v osnovno šolo na Ponikvo, smo imeli v prvem razredu predmet ročne spretnosti, kjer sem izvezla svoj prvi prtiček. Še danes ga imam in sem ga kot prvega postavila na ogled tudi na svoji razstavi na Ponikvi, saj predstavlja moj začetek.«

Je bila ljubezen do šivanja povod tudi za poklicno pot?

»Ne, moja poklicna pot se je nadaljevala na Trgovski šoli v Celju. Sama sem želela v steklarsko šolo. Tako sem se znašla na trgovski, kjer sem se izučila za trgovko in tako s časoma postala poslovodkinja v Celju, kjer sem kasneje tudi zaživela, si ustvarila družino in tam živela lep del svojega življenja. Še vedno sem se v domači kraj rada vračala, vendar je v tistem trenutku življenje izbralo drugačno pot. Tudi če nisem postala steklarka, je želja po šivanju v meni še vedno gorela. V prostem času sem kljub obveznostim našla čas in šivala ter tako razvijala svoj talent in posledično povečevala svojo zbirko moji del. V večini so bili to prtički, ki sem jih mnogim tudi podarila. Cerkev sv. Danijela v Celju ima zagotovo še kakšnega mojega na kakšnem oltarju.«

Spekter vaših ročnih del je pester. Ste kaj prenesli tudi na družino?

»Ročna dela so mi bila položena že v zibelko. Če malce pogledam takole po svoji družini in sorodstvu, lahko rečem, da nas je kar nekaj takšnih, ki nam je bila ročna spretnost dobesedno položena v zibelko in jo z veseljem negujemo še naprej. Če nam je bila zaupana tako pomembna naloga, je prav, da del izročila prenesemo tudi na naše zanamce. Jaz sem svoje znanje prenesla na hčerko Polono in svoje vnuke, oni pa se bodo sami odločili, komu bodo predali znanje. Mislim, da če je v tebi neka želja, nobena pot do uresničitve ni pretežka. Klekljanje je v meni vedno znova prebudilo posebno ljubezen in željo, da se te spretnosti nekoč tudi naučim. Spomnim se, ko sem se upokojila in mi je vnukinja povedala, da se bo v mestni knjižnici izvajal tečaj klekljanja. Res sem bila vesela, saj sem vedela, da sem s tem korak še bližje klekljem, katerih zvok je bil zame vedno nekaj najlepšega.«

Zakaj ravno klekljanje?

»Klekljanje, ker je to zame nekaj posebnega. Želja v meni je bila res močna že leta. Zvok klekljev mi je posebno drag še danes. Ko sem pričela s tečajem v Celju, nisem potrebovala veliko časa, da sem osvojila osnove klekljanja. Poleg tečaja sem pridno vadila in se učila še sama doma, kjer sem pridno gledala v knjigo in pridobivala nova znanja. Vsako teoretično stvar sem hitro preizkusila sma v praksi in začeli so nastajati takšni in drugačni izdelki. Moja ljubezen do klekljanja pa je še vedno rasla in še raste danes. Pred nekaj leti sem obiskovala tečaj klekljaric v Hiši generacij v Laškem. Tako sem si vsak torek naredila izlet, se z vlakom odpravila v Laško, kjer se nas je zbralo osemindvajset klekljaric, kjer smo z enako ljubeznijo in navdušenjem skupaj klekljale, se pogovarjale, dopolnjevale in   predvsem ustvarjale

Ste se kdaj videli v vlogi mentorice pri klekljanju?

»Iskreno povedano, nikoli. Z veseljem pokažem kakšno osnovo, odgovorim na zastavljeno vprašanje ali pa podelim kakšen nasvet svojim bližnjim, da bi pa vodila skupino pri ustvarjanju, pa se trenutno ne vidim. Vesela sem, da so mi ponovno omogočili sedaj v domačem kraju razstavljati moje izdelke. Pred leti sem razstavljala v Laškem v okviru Hiše generacij Laško, vendar je želja, da bi še razstavljala, bila še vedno prisotna. Skozi pandemijo sem pridno izdelovala in si krajšala čas, tako da lahko ponovno postrežem z obilico novih izdelkov, hkrati pa mi bodo nekatere stvari tukaj v domu sedaj prišle še kako prav.« (Tjaša Ferlež)

Sorodne novice

Nov začetek med obrazi, mesti in osati

ViP

Združena ustvarjalnost matere in hčere

Tjaša Ferlež

Zdravko Brglez: »V Indiji so vsi med seboj prijatelji.«

Urša Kajba

Marjan Dobnik ima najmanjše kolo v Sloveniji

Urša Kajba

Kiparska dela Železne dobe ustvaril iz starega železa

Jure Godler

Gašper Andrinek: Mediji in novinarstvo so v zadnjih letih izgubili na veljavi in zaupanju

Jure Godler
Lokalni novičarski portal

Ta spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje vaše izkušnje. Predvidevamo, da se s tem strinjate, lahko pa se odločite, če želite. Sprejmi Preberi več