Gorica pri Slivnici, 14. avgust 2025 – Upokojitev je lahko čas za udejanjanje življenjskih dejavnosti, za katere v delovni dobi ni bilo časa. Upokojeni šentjurski diplomat in nekaj časa tudi podžupan Oto Pungartnik je nov konjiček v jeseni življenja našel ob praznem listu papirja. Zdaj je izšel njegov prvenec Zgodbe za lahko noč.
Oto Pungartnik se je leta 1954 rodil v Litiji, a večidel mladosti preživel v Šentjurju. Po nekajletni zaposlitvi v Železarni Štore in na kmetijskem ministrstvu sta ga politična in diplomatska pot kmalu vodili po svetu, med drugim na Kitajsko, Japonsko, v Rusijo in Belgijo, kronal pa jo je kot prvi veleposlanik Republike Slovenije na takrat novoodprtem veleposlaništvu v Abu Dabiju (Združeni arabski emirati). Nekaj časa je bil tudi podžupan Občine Šentjur. Vse naštete življenjske prelomnice so zdaj dobile mesto v njegovem knjižnem prvencu Zgodbe za lahko noč.
Poklon domačemu mestu
K pisanju ga je napeljal kitajski rek, da mora človek posaditi drevo, imeti potomca in napisati knjigo. In jo je. Čeprav pripovedi v njej tečejo kronološko zaporedno, pa bi za začetek to težko rekli. Zapisi se namreč začnejo v ne tako davnem delu Pungartnikovega življenja, ko piše svojem doživljanju očetovega spopadanja z Alzheimerjevo ter Parkinsonovo boleznijo. Kot nekakšen opomin, kako pomembno je v življenju pustiti tudi zapisan spomin. V knjigi se novopečeni avtor sicer kar rano zazre. Spominja se številnih iger ter tudi rivalstev med takratnimi blokovskimi otroci Šentjurja. “Ta kraj mi je prirasel k srcu in ko sem danes sprehodim skozenj, se mi odprejo številni spomini na Pešnico, otroške igre in dogodke, ki jih opisujem v knjigi,” je povedal v pogovoru za naš medij. “Živel sem v številnih lepih svetovnih mestih, a če bi imel še enkrat možnost izbire, bi se znova odločil za Šentjur,” polaska domačemu mestu. Prostor med zapisanimi vrsticami je namenil tudi nekaterim znanim krajanom, med drugim fotografu Poldeku.
Pelje nas tudi skozi svoja gimnazijska leta in študij, vse s podobnim podtonom, da ga je venomer dražilo raziskovanje sveta in njega geopolitična dinamika. Tako se spominja tudi svoje prakse v Bruslju, štopanja po Evropi, poti v Združene države Amerike in Sovjetsko zvezo.
Politiko je treba vzeti resno
Prebiranje knjige je zanimivo tudi iz institucionalnega vidika oziroma vzpostavljanja lokalnega političnega, družbenega in upravnega reda po osamosvojitvi. Oto Pungartnik se med drugim obregne ob demokratične spremembe, zametke svobodnega podjetništva in podobno. Pri tem kot svetlo točko slovenske zgodovine izpostavi osamosvojitev države: “To je zagotovo zgodovinski dogodek naše generacije in verjetno nam bodo zanjo hvaležne tudi vse nadaljnje generacije. Lahko smo ponosni, da smo postali del Evropske unije in zveze NATO, da predstavljamo najbolj razviti del sveta.” Vseskozi – kot bi diplomati seveda pripisali – ob domačem dogajanju spremljamo tudi paralelo s svetovnim dogajanjem: “Svet ni nikoli živel v popolnem ravnovesju, nikoli v zgodovini ni vladal le mir. Tako stanje je tudi danes, a verjamem, da se bo svetovno nihalo kmalu znova umirilo – samo brez panike,” pripomni po šentjursko.
Kot nekdanji politik z nekaj odstavki svetuje tudi tistim, ki bi se z umetnostjo možnega, kot politiko mnogokrat imenujemo, radi ukvarjali. Pri tem zapiše, da se je s politiko treba baviti stoodstostno in da je v Šentjurju, kot drugod po slovenskem podeželju, ne gre jemati le za hobi. Nasveti včasih potrkajo tudi na tukajšnji značaj, kot denimo, da se politik ne sme prepirati s sosedi, kar pa da je na Kozjanskem velikokrat težka naloga, hudomušno ugotavlja.
Pisanje nadaljuje
Pungartnik si želi, da bi njegova knjiga, s katero je oblikoval kronologijo svojega življenja, ostala tudi kot nekakšen zgodovinski pomnik za prihodnje generacije, ki si bodo težje predstavljale, kako je bilo v Šentjurju živeti pred šestimi desetletji.
Pravljice za lahko noč bo svoj knjižni prvenec uradno predstavil 16. septembra v Knjižnici Šentjur. Ob tem pa že nadaljuje pisanje, pove. Zelo so ga spobudili prvi pozitivni odzivi po izidu prve knjige. V načrtu so še tri, dve sta že na končni stopnji. Ena bo namenjena otrokom, ena pa malce starejšim, še zaključi Pungartnik.
