Šentjur, 11. marec 2026 – Monika in Robert Podpečan sta zakonca, katerih vsakdan je prepleten z umetnostjo, športom, vrtnarstvom, kulinaričnimi dobrotami in trdnimi družinskimi vrednotami. Njuna zgodba je polna izzivov, vztrajnosti in poguma – od Monikinega odraščanja v skromnih razmerah v Prekmurju, preko življenjske zgodbe njunega sina Roka, ki je kljub težkim zdravstvenim preizkušnjam odraščal kot poln in zdrav otrok, do ustvarjanja doma in družinske umetniške poti.
Na vrhu Šentjurja, natančneje v vasi Botričnica, sta našla svoj dom, kjer jima pri vsakodnevnih opravilih družbo dela tudi psička Bela. Skupaj ustvarjata pod umetniškim imenom PANAROK Art, kjer združujeta likovno energijo, tradicijo in strast do umetnosti. V pogovoru razkrivata, kako usklajujeta družino, umetnost, šport in številne ustvarjalne projekte, po katerih sta postala prepoznavna.
Kako se je vajina pot pravzaprav začela?
»Monika prihaja z Goričkega in ima za sabo težko življenjsko zgodbo. Ob njenem rojstvu ji je umrla mama, zato je otroštvo preživela pri babici v skromnem kmečkem okolju. V letih odraščanja se je veliko naučila o neizprosnem življenju, predvsem pa je razvila lastnosti, kot so borbenost, vztrajnost in pogum.
Pri komaj petnajstih letih je z veliko poguma odšla od doma. V Velenju si je poiskala stanovanje in se zaposlila v podjetju Gorenje. Prav prihod z Goričkega bližje našim krajem je močno zaznamoval njeno življenje. V Celju je spoznala Roberta, s katerim se je kasneje poročila. Skozi leta sta si ustvarila ljubečo družino in dom tukaj na Botričnici.«
Družina vama pomeni vse. Kaj je tisto, kar vas danes najbolj povezuje?
»Pri nas je družina vedno na prvem mestu. Vse ostalo – prostočasne aktivnosti, prijatelji in druge obveznosti – podrejamo družini. Zdaj, ko sta otroka že odletela iz gnezda, je še toliko lepše, ko se vrneta domov in čas preživimo skupaj.
Naša posebna tradicija je Velika planina. Tja zelo radi zahajamo sami ali s prijatelji, najlepše pa je, ko otroka rečeta, da bi šla z nama. Takrat gremo vsi štirje in si res vzamemo čas drug za drugega. Obvezen ritual je kislo mleko z ajdovimi žganci, potem pa sledi sprehod, pogovor in sprostitev.
Poseben je tudi božič, ki ga vedno preživimo skupaj doma, medtem ko smo za novo leto običajno vsak na svojem koncu. Radi pripravimo tudi kakšen spontani izlet ali presenečenje za rojstni dan. Včasih si vzameva čas tudi zase in kam odpotujeva, otroka pa takrat popazita na hišo in psičko. Prav ti skupni trenutki so tisto, kar nas najbolj povezuje.«
Življenje vama je veliko dalo, nekaj pa tudi vzelo. Kako sta se spoprijela s preizkušnjami?
»Rodili so se nama trije otroci: hčerka Miša ter sinova Miha in Rok. Najmlajši Rok se je rodil prezgodaj, v osmem mesecu, z redko boleznijo. Zdravniki so napovedovali, da bo vse življenje na vozičku.
Pustila sem službo in štiri leta in pol zanj skrbela 24 ur na dan. Hranila sem ga po sondi neposredno v želodec, imel je kanilo za dihanje, prestal pa je kar trinajst operacij in številne pljučnice. Znanje sem pridobivala na kliniki v Ljubljani, natančno spremljala kalorije, zdravila in terapije, vsak teden pa sva hodila na fizioterapije.
Kljub težkim napovedim sem ves čas verjela, da bo hodil – in pri treh letih in sedmih mesecih je res shodil. Postopoma je začel jesti sam, šel v vrtec in kasneje v osnovno šolo. Zdravniki so rekli, da je njegov primer skoraj nemogoč, a midva nisva obupala. Vodila naju je ljubezen in močna volja.«
Robert doda:
»Roka sva spodbujala, da je kljub vsem preizkušnjam živel čim bolj polno otroštvo. Ob Mihi in Miši, ki imata v karateju mojstrska pasova, je tudi Rok treniral karate in dosegel oranžni pas. Kasneje je svojo pravo strast našel v plavanju – v vodi je bil kot riba.
Pri sedemnajstih letih pa je prišel nenaden dogodek – anevrizma. Do takrat je Rok zrasel v povsem zdravega fanta, obiskoval je umetniško gimnazijo v Celju, likovno smer, in sanjal o tem, da bo postal umetnostni zgodovinar. Tistega avgustovskega dne se je zgrudil in kljub hitremu posredovanju zdravstvenih služb je tiho zaspal.
Nama je ostala neizmerna praznina, s katero sva se morala naučiti živeti. A Rok ostaja še vedno prisoten v najinem vsakdanu – v spominih, mislih in v vsem, kar naju obdaja.«
Šport ima v vajinem življenju pomembno vlogo. Kje v občini najraje najdeta občutek doma?
»Čeprav Monika prihaja z Goričkega, jaz pa iz Celja, sva si od nekdaj želela živeti na podeželju. Po selitvi v Šentjur sva našla kraj, kjer sva se hitro počutila sprejeta. S sosedi imamo odlične odnose in tukaj sva res našla svoj dom.
Posebno mesto ima pot do Svete Rozalije. Ta tekaška in pohodniška trasa nama pomeni prostor sprostitve, energije in notranjega miru. Čeprav trenirava tudi na stadionu, občutek ni enak kot tek čez Podgrad in mimo cerkve sv. Rozalije.
Tam se pripravljava tudi na Ljubljanski maraton – pot do vrha in nazaj meri skoraj osem kilometrov, z dodatnimi krogi pa nabereva tudi do petnajst kilometrov.«
Kako se v vajinem življenju prepletajo umetnost, vrtnarjenje in družinski projekti?
»Pravzaprav smo v to vključeni vsi. Miša pomaga pri marketingu, Miha pa pri spletni strani, gradivih in vizitkah. Tudi Robertov oče je pomagal – izdelal je 25 lesenih stojal za vrtne razstave.
Veliko časa namenjava tudi vrtnarjenju. Monika ima kar dva vrta, skrbiva za cvetje in rastline, kar nama predstavlja velik užitek. Prav iz te ljubezni do vrta je nastala tudi ideja za vrtno razstavo, ki sva jo pred leti pripravila na domačem vrtu.«
Kako se je začela vaša družinska umetniška zgodba?
»V naši družini smo tri generacije slikarjev. Začela je moja mama Ana, ki je ustvarjala kot ljubiteljska slikarka, predvsem v pastelni tehniki. Jaz sem lani obeležil 25 let ustvarjanja, Rok pa je kot tretja generacija obiskoval umetniško gimnazijo.
Zato pripravljamo razstavo treh generacij, kjer bodo predstavljena dela moje mame, naju z Moniko in Roka.«
Po čem se razlikujejo vaši umetniški slogi?
»Sam ustvarjam predvsem v akrilu in pastelu, za portrete pa uporabljam olje. Monika večinoma slika z akrilom, blizu so ji cvetje, tihožitja in nežnejši motivi. Rok je najraje ustvarjal z akrilom. Motivno smo precej raznoliki – od portretov in krajin do živali.«
Znani ste tudi po skupnih slikah.
»Najina posebnost so skupna dela. Običajno jaz začnem s skico in prvimi nanosi barve, nato pa Monika doda svojo energijo in barvno izraznost. Tako nastane delo, ki združuje oba.«
Monika je znana tudi po poslikanih dežnikih.
»Po izgubi Roka je Monika začela slikati. Njena prva slika je bila Velika planina, ki je nastala skoraj v enem dnevu. Kasneje se je lotila poslikave dežnikov in danes jih je ustvarila že skoraj 800. Vsi so unikatni in izdelani po naročilu.«
Kje vse letos razstavljate?
»Razstavni koledar je precej poln. Razstavljala sva v Sečoveljskih solinah, na dvorcu Strmol v Rogatcu in v Kulturnem centru Rogaška Slatina. Trenutno razstavljava v Velenjki v Velenju, maja pa naju čaka Mestna galerija v Šoštanju.«
So vaša dela našla pot tudi v tujino?
»Da. Eno najino delo ima celo japonski veleposlanik. Najine slike so odšle tudi v Avstrijo, Hrvaško, Srbijo, Nemčijo, Francijo, na Irsko, v Veliko Britanijo in Združene države Amerike.«
Kako je nastalo ime PANAROK Art?
»Ime PANAROK izhaja iz treh ključnih elementov naše družine: P za Podpečan, ANA po Robertovi materi in ROK po najmlajšem sinu. S tem imenom želimo poudariti povezanost, tradicijo in skupno strast do umetnosti.«
Kaj bi svetovali nekomu, ki želi postati slikar?
»Slika mora nastati. Kupiti moraš platno, čopiče in barve ter imeti idejo. Najpomembnejša pa je volja. Slikarja mora gnati notranja želja po ustvarjanju. Tako kot v življenju – volja je tista, ki pomaga najti pot.«
(Tjaša Ferlež)
