Dobje, 4. avgust 2026 – Včasih se zgodi, da ena učenka v sebi združi toliko različnih talentov in uspehov, da se zdi, kot da je v devetih letih preživela tri življenja. Anika Rajh iz Dobja je ena takih. Anika je dosegla že številna zlata in srebrna priznanja na državnih tekmovanjih, bila odlična učenka vseh devet let osnovne šole, nastopila v televizijskem kvizu Male sive celice in še veliko več. Za vsem tem trudom pa stoji dekle, ki je polno radovednosti in topline. V pogovoru nam je zaupala, na katere dosežke je najbolj ponosna, kdo ji stoji ob strani, kakšne cilje si je zastavila in kakšna je v resnici kot oseba.
Za začetek – nam lahko poveš nekaj o sebi? Kako bi se opisala v nekaj stavkih?
Sem vztrajna. Dokler mi nekaj ne uspe tako, kot sem si zamislila, zame ne bo v redu, zato vztrajam, dokler mi ne uspe. Zelo sem trmasta, včasih tudi v nekoliko negativnem smislu, vendar večinoma v pozitivnem. Sem perfekcionistka, hočem, da je vse narejeno natančno, in sem slabe volje, če kaj ni narejeno tako, kot sem si zamislila.
Kako se je začela tvoja pot s temi izjemnimi dosežki?
Bilo je naravno, ni bilo nekega »klika«. Že od malega mi je babi brala pravljice in že takrat sem začela veliko raziskovati, saj sem bila radoveden otrok. Vse me je zanimalo, lahko rečem, da me je bilo povsod polno.
Katero področje te najbolj zanima?
Najbolj me zanima biologija, že od malega pa si želim postati zdravnica. Že kot otrok sem kazala to zanimanje, ko sem brala različne enciklopedije.
Ob zaključku osnovne šole si prejela priznanje župana Občine Dobje. Kaj ti pomeni to priznanje in kako si ga doživela?
Zame je bila to potrditev, da sem dejansko nekaj naredila in da so tudi drugi videli, da sem se trudila ter bila uspešna. Hkrati pa čutim tudi odgovornost, da ne zaspim zdaj, ko grem v srednjo šolo, ampak ostanem takšna, kot sem, in se še naprej trudim biti uspešna v takšni meri, kot sem zdaj, oziroma še bolj.
V vseh devetih letih si dosegala odličen učni uspeh. Kaj te najbolj motivira pri učenju?
V bistvu najbolj motiviram samo sebe, tako kot sem že prej rekla. Zame največja motivacija ni priznanje, ki ga dobim, ampak me področja, na katerih sem uspešna, zelo zanimajo in imam veliko veselja do stvari, ki jih počnem. Pri motivaciji me zelo podpira tudi moja družina. Trudila se bom, da bom uspeh nadaljevala tudi v srednji šoli.
Kje si pridobila vso literaturo, ko si se pripravljala na različna tekmovanja?
V Knjižnici Šentjur, ki je velik del mojega življenja in vsakdana. Tukaj sem se vedno morala obvezno ustaviti, preden sem šla v glasbeno šolo. Knjižnica mi je vedno ponujala prostor, kjer sem lahko delala domačo nalogo, brala ali pa samo prišla na pogovor. Lahko rečem, da sem tudi tukaj dobila ogromno podpore knjižničark, za kar se jim zelo zahvaljujem.
Osvojila si številna srebrna in zlata priznanja na državnih tekmovanjih. Na kateri dosežek si najbolj ponosna?
Najbolj sem ponosna na letošnje tekmovanje o sladkorni bolezni, na katerem sem dosegla 100-odstotni uspeh na državni ravni. Menim, da sem na ta dosežek najbolj ponosna zato, ker me to področje zelo zanima. Ponosna sem tudi na letošnje tekmovanje Vesela šola, saj sem postala državna prvakinja. V to tekmovanje sem vložila veliko truda, ki je bil na koncu tudi poplačan.
Leta 2024 si z ekipo nastopila v televizijskem kvizu Male sive celice. Kakšna izkušnja je bila to in česa se najraje spominjaš?
Res je bilo nekaj izjemnega. Ko stojiš pred velikimi kamerami, je občutek res neopisljiv. Prvič sem se srečala s studii, znanimi ljudmi in kamerami. V spominu mi bo najbolj ostalo to, kako smo z ekipo sodelovali. Če nam nekaj ni uspelo, smo se spodbujali, prav tako so nas spodbujali naši navijači. To mi je bilo nekaj najlepšega, saj v razredu česa takšnega nisem navajena. Tisti občutek, ko vidiš, da ekipa stopi skupaj in te spodbuja, je res nekaj najlepšega in to najraje vidim.
Letos si kot predstavnica medobčinskega parlamenta zastopala celjsko regijo v Ljubljani. Kaj ti je ta izkušnja dala?
Veliko sem pridobila na samozavesti. Najprej na parlamentu v Šentjurju, ko so tudi drugi v meni prepoznali, da sem primerna kandidatka in da bi lahko zastopala našo regijo. Ko sem bila v Ljubljani, je bil izjemen občutek sedeti v tisti veliki dvorani z mikrofonom pred sabo in govoriti pred celotno dvorano. Takrat sem res spoznala, da imam v sebi moč in da nisem takšna »tiha miška«, za kakršno me imajo nekateri.
Poleg šolskih uspehov te veseli tudi fotografija. Kaj najraje fotografiraš in od kod izvira ta ljubezen?
Najraje fotografiram naravo, ker rada uživam v sprehodih. Najraje hodim na Handil v Dobju, kjer je prečudovit razgled; vsaka fotografija, ki jo tam narediš, je lepa. S fotografijo sem začela v šoli, ko je moja učiteljica Barbara ustanovila fotokrožek in v meni opazila žilico za fotografijo. Moram se ji zahvaliti, ker me je zelo spodbujala pri sodelovanju na različnih natečajih. Ena od mojih fotografij je bila razstavljena tudi v Cankarjevem domu in na Velenjskem gradu. Tudi moja mami, ki je polna idej in zelo kreativna, me veliko spodbuja in mi pomaga pri idejah.
Sodelovala si tudi pri organizaciji in vodenju šolskih prireditev. Ti je nastopanje pred ljudmi izziv ali užitek? Katera prireditev je bila zate najtežja?
Oboje, izziv in užitek. Trema je vedno prisotna, ampak mi pri tem pomaga glasbena šola. Po vseh nastopih, ki sem jih že imela, se naučiš, kako obvladati tremo, tako da lahko rečem, da nimam tako velikih težav s tem, da bi me ovirala. Na začetku je vedno izziv, vendar je na koncu največji užitek, ko vidim, da mi je uspelo. Najtežje mi je bilo pred sprejemnimi izpiti za klavir. Priznam, da me je bilo res strah, saj je velika razlika med navadnim nastopom in sprejemnim izpitom.
Kako ti uspe usklajevati šolske obveznosti, tekmovanja in svoje hobije?
Po pravici povedano, nikoli nisem imela večjih težav s tem. Že po naravi sem takšna, da če nimam obveznosti, sploh ne vem, kaj naj počnem. Pravzaprav skoraj ne znam delovati, ko nimam nečesa, pri čemer bi lahko ustvarjala. Res najraje spoznavam nove stvari in širim svoje znanje, tako da je to v bistvu moj prosti čas.
Kdo ti je bil na tej poti največja opora – družina, učitelji, prijatelji?
Največja opora, kot sem že prej omenila, so moji starši in družina, v veliki meri pa tudi moja babi. Že od malega me spodbuja in to zelo cenim. Velika opora mi je tudi naš družinski prijatelj. Vem, da jim lahko zaupam in pri njih najdem zavetje, saj me vedno spodbujajo in mi pomagajo po svojih najboljših močeh.
Kaj boš iz osnovne šole najbolj pogrešala?
Ne vem, kako naj to povem, ampak čisto odkrito – nič. Konec osnovne šole jemljem tako, da se je to poglavje zdaj zaključilo, jaz pa odhajam novim doživetjem naproti. Ob koncu pouka sem Osnovni šoli Dobje podarila lipo, da se me bodo lahko spominjali. Zraven sem napisala, da sem v tej šoli zrasla in pognala svoje korenine, rasla in se razvijala naprej pa se bom drugje.
Jeseni odhajaš v srednjo šolo. Katero si izbrala in zakaj?
Gimnazijo Celje – Center. Že v sedmem razredu sem začela obiskovati informativne dneve in vsako leto sem poleg drugih srednjih šol obiskala tudi to gimnazijo. Vedno, ko sem vstopila vanjo, sem se počutila super. Občutek mi je bil domač in vedela sem, da je to prava izbira zame. Vzporedno pa bom obiskovala tudi Srednjo glasbeno šolo Celje, program klavir. Zdaj sem osem let obiskovala Glasbeno šolo Šentjur, odločitev, da bom glasbeno šolo obiskovala še naprej, pa se je dokončno potrdila, ko sem imela zadnji nastop in ugotovila, da bi to res pogrešala, če se ne bi odločila nadaljevati.
Imaš že kakšne sanje ali cilje glede poklica oziroma prihodnosti?
Zagotovo si želim nadaljevati študij in postati zdravnica. Sicer še nimam izbrane smeri, ampak se mi zdi, da imam še dovolj časa za razmislek. Res je moja dolgoletna želja, da postanem zdravnica. V svoji prihodnosti pa vidim tudi klavir. Drugače pa imam tudi običajne dolgoročne želje, kot so družina, hiša … Pa seveda bi imela tudi psa, malo za šalo.
Ali imaš tudi kakšne cilje zdaj, ko greš v srednjo šolo?
Zagotovo se bom še naprej trudila pri tekmovanjih s področja geografije, sladkorne bolezni, biologije in drugih področij. Zelo rada bi sodelovala tudi v dijaški skupnosti, saj rada govorim in širim svoje ideje.
Kaj bi svetovala učencem, ki si želijo dosegati podobne uspehe kot ti?
Svetovala bi jim, da je najpomembneje, da ostanejo takšni, kot so, in da so to, kar so. Vsako priložnost, ki se ti ponudi, izkoristi, ker sem prepričana, da boš od tega veliko pridobil. Tudi če na koncu ugotoviš, da to ni zate, boš pridobil novo izkušnjo, ki ti bo zagotovo pomagala naprej v življenju.
Po čem bi si želela, da se te na Osnovni šoli Dobje spominjajo?
Po tem, da sem bila vztrajna, da sem se vedno potrudila, bila ambiciozna ter dosegala lepe uspehe. Hkrati pa tudi po tem, da sem bila vedno pripravljena pomagati vsakomur, ki je potreboval mojo pomoč.
Za konec – kako so videti tvoje poletne počitnice?
Do zdaj so se izkazale za zelo zanimive. V začetku julija sem bila že na snemanju Prebranih celic. Bila sem na morju, prejšnji teden pa sem bila tudi na vojaškem taboru in to je bila ena najboljših izkušenj, čeprav sem na začetku mislila, da to ni zame. Tako kot sem že prej rekla: treba je zagrabiti vsako priložnost, ki se ti ponudi.
Anika Rajh je dokaz, da se prava moč skriva v neusahljivi radovednosti, vztrajnosti in odprtem srcu. Ko zapira vrata osnovnošolskih klopi in z novozasajeno lipo pušča neizbrisen pečat v Dobju, stopa na svojo novo pot z jasno vizijo in neverjetno energijo. Naj bodo to mikroskop, glasbene tipke ali prihodnji zdravniški izzivi – Anikin svet ne pozna meja, ko gre za širjenje obzorij in uresničevanje sanj. Popotnica, ki jo nosi s seboj, pa opominja tudi nas: najboljši uspehi se rodijo takrat, ko zvesto sledimo sebi in pogumno zagrabimo vsako priložnost, ki nam jo ponudi življenje.
(Brina Brečko)
