Šentjur, 6. 3. 2025 – Svojo »prelomno« fotografijo sem posnel na svojem prvem potovanju po Indiji. Bila je tista, ki me je iz mulca, ki je slučajno imel pri roki fotoaparat, poslala na pot pravega fotografa. Nastala je dolgo pred razmahom mobilnih telefonov, še stacionarnih ni bilo veliko, pa še tisti so le redko delovali. Ko sem končno uspel poklicati domov, sem izvedel, da je že pred časom moj oče podlegel bolezni. Umrl je ravno na dan, ko sem ujel tisto prelomno sliko.
Tako se je začela pot, ki je Arneja Hodaliča navsezadnje pripeljala tudi v Šentjur. V Ipavčevem kulturnem centru je 6. marca predstavil svojo foto-avtobiografijo z naslovom »Moje svetlobe«. V pogovoru z Majo Furman je pojasnil, da naslov njegove prve (in kot je zatrdil, tudi zadnje) knjige izhaja iz narave njegovega dela. Svetlobe, ki jih fotograf zajame skozi objektiv, so namreč zgodbe, ujeti trenutki v času, sestavni deli življenja. »Če bi bil pisatelj, bi bil pa naslov Moje besede,« se je pošalil Arne.
Krajinska fotografija
Hodalič je ovekovečil posebnosti in značilnosti skoraj 100 držav na vseh celinah. S fotoreportažami nas je popeljal v sibirsko zmrzal, nad arktični krog, kjer je z nomadskimi Nenci preživel del selitve črede skoraj 5.000 severnih jelenov; iz večne zime smo se povzpeli v višavja Etiopije, kjer je s partnerko Katjo Bidovec dokumentiral izginjajočo kulturo ljudstev, ki živijo ob reki Omo; iz neobljudenih divjin smo se odpeljali po 411 Elm. Street, ulici v Dallasu, kjer je bil ustreljen John F. Kennedy; nazadnje pa smo se še potopili v globine Jadranskega morja in Ljubljanice, kjer je Arne spremljal delo podvodnih arheologov. Žal je bil večer prekratek, da bi izvedeli o vseh njegovih dogodivščinah – o njih lahko preberete v Mojih svetlobah. Vabljeni tudi k ogledu razstave Moj svet, moje svetlobe, ki bo do konca aprila 2025 gostovala v prostorih Knjižnice Šentjur.
