V mesecu juliju je vodenje Policijske postaje Šentjur prevzel Bojan Šipek. Svojo policijsko pot je začel na Policijski postaji Laško, kjer je vrsto let opravljal tudi dela vodje policijskega okoliša. Zadnjih osem let je kot pomočnik načelnika delal na Policijski postaji Šentjur. Zamenjal je dolgoletnega načelnika Ludvika Petriča, ki se je po 40 letih policijske kariere upokojil.
Gospod Šipek, nam lahko poveste kaj več o tem, zakaj ste se odločili za poklic policista?
Še živo se spomnim, ko sem bil star 14 let in sem obiskoval Osnovno šolo Laško, sem pred izbiro nadaljevanja šolanja obiskal šolsko sociologinjo in ji povedal, da bi rad bil policist. Ker sem bil odličnjak, me je skušala prepričati, da se moram vpisati v gimnazijo. Kljub njenemu prepričevanju je obveljala moja trmoglavost in tako sem se odločil za policijo. Policisti živimo ta poklic skozi celo življenjsko obdobje. Predvsem govorim za našo in za starejšo generacijo policistov. Pri mlajših generacijah policistov opažamo, da ni takšne pripadnosti, kot je prevladovala v preteklosti, in ni nujno, da bodo ostali zvesti poklicu policista. Naša generacija je opravila 4-letno ‘tacensko izobraževanje’. Tja smo prišli še zelo mladi – s 15 letom – in so nas v bistvu odtrgali od popkovine naših mamic, če se lahko malo pošalim. Takrat si bil s temi leti primoran postati samostojen, čeprav si bil v bistvu še otrok. Na usposabljanu v Tacnu so nas vzgojili tako, da si poklic policista vzel za svojega.
Ta poklic je daleč od tega, da bi bil najlažji, ima pa verjetno zelo veliko prednosti. Med delom se soočate tudi z življenjsko nevarnostjo, po drugi strani pa tudi rešujete življenja. Kako najdete to ravnovesje?
Poklic policista je dejansko nevaren. Če pogledamo naše intervencije, prihaja policist vedno na neko konfliktno in njemu neznano situacijo – ali gre za prometno nesrečo, intervencije med občani ali zaradi nasilja v družini ali pa gre za delovno nesrečo. Vedno je policist soočen s stresom, ki ga doživlja bodisi oškodovani bodisi kršitelj. Na prizorišču moraš znati to situacijo najprej tudi umiriti. Občasno te situacije eskalirajo do te meje, da pač moramo uporabiti tudi prisilna sredstva. Policisti smo navajeni stresne situacije tlačiti v sebe. Tega se zavedajo tako naš delodajalec kot sindikati in nam občasno nudijo tečaje delavnic s tega področja. Policijska uprava pa ima zaposlenega psihologa, ki se v skrajnih primerih vključi in pomaga policistom.
Po drugi strani pa naš poklic nudi tudi številne lepe trenutke in osebno zadovoljstvo, ko nekomu mogoče rešiš življenje, ko pomagaš ljudem v stiski, navsezadnje je to primarna naloga vsakega policista. Če verjameš v to, boš dober policist. V praksi te intervencije mnogokrat pripeljejo do tega, da lahko nekomu s hitrim posredovanjem dejansko rešiš življenje. To zadovoljstvo te izpopolnjuje, ne samo kot policista, ampak tudi kot človeka.
Mladi se danes redko odločijo za poklic policista. Zakaj mislite, da je prišlo do tega?
Če govorim v imenu prejšnje generacije – star sem 43 let – je današnja generacija veliko bolj usmerjena v sebe. Postajamo individualisti. S tem se zmajšuje tudi pripadnost do podobnih poklicev, kot je naš. Vse bolj postaja pomembno, koliko denarja imaš v denarnici, kakšni so pogoji dela in podobno. Delovnik policista je zelo neugoden – delovni so vikendi, prazniki, pogosto je delo v nočnih izmenah, kar je zelo utrujajoče. Pri plači policista ne moreš postati bogat. Logika pri mladih je dokaj enostavna, če mu drug delodajalec nudi boljše pogoje dela in lepšo plačo, bo šel raje tja. Ko dojamemo, da ni vse v denarju, da so veliko bolj pomembni medosebni odnosi in da opravljaš delo, ki te res veseli, živimo bolj srečno. Zato je pomembno, da otroci že v šoli vidijo pozitivno podobo policista, ki je opravil marsikatero dobro delo, in si takrat zaželijo, da bi tudi oni nekoč oblekli uniformo in pomagali ljudem.
Kakšne preventivne akcije izvajate policisti, da svoj poklic predstavite javnosti?
Želimo izvajati čimeč preventivnih aktivnosti. Na policijski postaji imamo dve vodji policijskega okoliša, ki imata primarno nalogo vzpostaviti kontakte z šolami, z domovi za starejše, z žrtvami nasilja in podobno. Sodelujemo v več preventivnih projektih, in sicer: na Evropskem tednu mobilnosti, varni poti do šole, vključujemo se v lokalne skupnosti, predavamo, svetujemo in skušamo biti dostopni do medijev. Komuniciranje z mediji je postalo del našega vsakdana in zavedamo se, da moramo sodelovati, saj se tudi tako izboljšuje naša javna podoba kot tudi lik policista.
Načelnik Policijske postaje Šentjur ste postali razmeroma mladi. Je torej kariera policista lahko razmeroma kratka, da prideš do neke odgovorne in pomembne funkcije?
Vsekakor. Menim, da se moraš pri svojem delu izkazati in delati nadpovprečno dobro. Zdi se mi, da so še zlasti pomembne osebne vrline, predvsem da si zgled in vzor drugim. Pot napredovanja od policista do starešine ali pa načelnika je praviloma kar dolga. Gre za nek utečen sistem napredovanja. Poznam precej mlajših načelnikov, ki delajo zelo kvalitetno in dobro vodijo policijske postaje po Sloveniji.
Kakšni so glavni problemi, s katerimi se morate zdaj, kot načelnik, začeti ukvarjati?
Policisti smo odgovorni lokalni skuposti in skupaj z občani moramo iti z roko v roki. Kar se tiče dejanske, konkretne operativne problematike na Šentjurskem, lahko v zadnjih nekaj letih izpostavim velik porast kaznivih dejanj s področja nasilja v družini. Samo lani smo izrekli 24 ukrepov v prepovedi približevanja, kar je za našo policijsko postajo, glede na obseg, kjer delujem, res veliko. Policisti urgiramo, ko je že posledica nasilja v družini nastala. Pomembno je, da žrtve nemudoma zaščitimo in jim pomagamo.
V tem primeru je zelo pomembno tudi sprotno obveščanje. Kot recimo sosedi ali znanci morajo, če sumijo, da prihaja do nasilja v družini, opozoriti na to, kajne?
Drži. Na tem mestu bi rad pozval vse občane, če vedo za takšne situacije ali če za sosednjo steno slišijo domnevno nasilje v družini ali pa celo, da so priča nasilju v družini, da nas obvestijo. Če se ne želijo izpostavljati, ima policija anonimen telefon 080-1200, kjer se taka prijava lahko poda. Policisti bodo obiskali to družino, se pogovorili z domnevno žrtvijo in jo poskusili opogumiti, da pove, kaj se dogaja, tudi če v prvi fazi ne bo želela sodelovati. Policisti smo v oporo in ne nasprotujoči faktor v tej zadevi.
Velikokrat je nasilje v družini povezano z alkoholizmom ali uživanjem prepovedanih substanc. Ni pa nujno, da se to dogaja v socialno šibkih družinah. Poznamo tudi primere premožnih družin, kjer se za štirimi stenami izvajajo najhujše oblike tovrstnega nasilja. Zato je pomembno, da smo policisti tisti člen, ki nasilje preseka v trenutku, ko za takšno ravnanje izvemo, zavarujemo žrtev in odstranimo storilca od žrtve.
Kaj pa cestna problematika in prometne nesreče v naši občini?
Leto 2019 je bilo za policiste eno najbolj morečih, saj smo na naših cestah beležili kar sedem smrtnih žrtev. To je bilo, kar se tiče vidika varnosti udeležncev, in nasploh eno v desetletju najslabših let na našem območju. Veseli pa nas dejstvo, da zadnji dve leti vzdržujemo vizijo nič – se pravi, brez smrtnih žrtev v cestnem prometu.
Ko ne bo smrtnih žrtev, bo naš vpliv izpostavljen kot minimalen, ko pa so smrtne žrtve, pa je obratno. Policisti moramo narediti vse, da se število smrtnih žrtvev prepreči z vsemi možnimi policijskim ukrepi. Ti so lahko povečan policijski nadzor na tem mestu, predlogi vzdrževalcem cest za tehnične rešitve, kot je zmanjševanje hitrosti …
V Šetjurju imamo kar nekih črnih točk, kjer se redno dogajajo prometne nesreče, kot sta križišče pri Lidlu in križišče pri Petrolu … Bi bila krožišča na teh mestih boljša rešitev?
Pomemben faktor pri prometnih nesrečah je zagotovo tudi infrastruktura. Na infrastrukturo policija nima direktnega vpliva. Za to sta pristojni Direkcija za ceste RS oz. občine, če gre za lokalne ceste. Izgradnja krožišč dokazano zmanjšuje število prometnih nesreč in tudi posledice praviloma v teh križiščih niso tako hude. Tudi če do teh pride, so to praviloma blage prometne nesreče – najpogostejši so trki v zadek vozil itd. Krožišča pa izboljšujejo tudi pretočnost prometa. Jih pa ni moč vedno in povsod umestiti in rekonstrukcija križišča v krožišče je povezana z velikimi stroški.
Opažamo, da prisotnost policistov na neki točki, kjer je veliko prometnih nesreč, ta močno zmanjšajo, saj vozniki prilagodijo hitrosti in so bolj pozorni. Rešitev za kritične točke je torej večja prisotnost policistov.
Pred leti ste policisti imeli zanimivo akcijo, ko ste na določenih odsekih nameščali maketi policistov, ki sta nekaj časa uspešno mirila promet … Velikokrat pa letijo na delo policije očitki, da merijo hitrost samo na določenih istih mestih.
Za umiritev prometa je včasih dovolj že sama prisotnost službenega vozila. Glede silhuet se je začelo dogajati, da so te bile odtujene in nam jih potem zmanjkalo. Ljudje so po družabnih omrežjih objavljali fotografije, kako so se ob njih ustavljali in se iz njih norčevali.
Za uspešno meritev hitrosti pa morajo biti izpolnjeni tudi določeni pogoji. Policist mora imeti določeno razdaljo, da lahko zakonito izvede pravo meritev in to mora storiti varno. Se pravi, da lahko tudi merimo v nekem ovinku, ampak bi bilo tega udeleženca v prometu zaradi kratke razdalje od točke meritve potem nevarno ustaviti in bi pri tem povzročali druge nevarne situacije, zato se takšnih meritev izogibamo. Zato moramo izbrati varne točke za ustavitev udeležencev, ne glede na to, da se lokacije meritev ponavljajo.
Med policijsko kroniko lahko opazimo tudi veliko vlomov v stanovanjske objekte. Kako se zaščititi pred tem?
Vlomi v stanovanjske objekte so pereča tema. Opozoril bi občane, da naj z določenimi ukrepi zmanjšajo ta tveganja. Za premoženje naj bo primerno poskrbljeno – ne v nočnih omaricah in predalih, temveč da si priskrbijo sefe, ki se pritrdijo v steno. Pomembno je, da se pokliče policiste ob najmanjšem sumu, če kakšno vozilo ali osebe ne spadajo v neko okolje in so nam sumljivi. Tudi če policisti gremo desetkrat brez potrebe preverit ta avto ali osebe, mogoče bomo pa enajstič prijeli osebe, ki bi lahko vlomili k sosedom. Tako lahko skupaj preprečimo kaznivo dejanje, ki oškodovance zelo prizadene, tudi če ni veliko odtujenega. Že občutek, da je nekdo nepovabljen hodil po naši hiši, težko predelamo in zaspimo, saj se v svoji lastni hiši ne počutimo več varne. Zato podajam nasvet, če zapuščamo dom, pustimo prižgano kakšno luč ali televizijo. Če dajemo vtis, da je nekdo v hiši, bo storilca lahko to odvrnilo od nepovabljenega obiska.
Koliko policistov pa imamo v Šantjurju oziroma koliko bi jih dejansko morali imeti?
Po sistemizaciji bi nas moralo biti 34, dejansko nas je 26, saj je pred kratkim ena policistka dala odpoved. Policistov za delo na terenu je 16.
Pa je to število dovolj, da se kvalitetno pokrije občina, konec koncev je Šentjur ena največjih občin v Sloveniji?
Je in ni dovolj. Želja vsakega načelnika je, da bi bili čimbolj zasedeni. Če imamo dovolj kadra, bi se lahko tudi hitreje odzvali na potrebe občanov, delo se lažje razdeli, manj je obremenjenosti policistov, lažje in učinkoviteje obvladuješ varnostne izzive. Ni dobrodošlo, da nas je skoraj deset manj od predvidenih 34. Gre pa za problem, ki je prisoten v skoraj vseh sorodnih službah v javni upravi.
Vprašam z drugega vidika – če bi imeli popolnjeno sistematizacijo, bi imeli v obstoječi policijski postaji tudi dovolj prostora za vse?
Ne, ne bi. Že zdaj smo v prostorski v stiski in moramo kar veliko improvizirati, kar se tiče same narave upravljanja dela. Kot vidite, imamo majhne pisarne, ki so bile v osnovi sobe, namenjene za stanovanjski blok. Nimamo ustreznih prostorov za garderobe, za shranjevanje arhiva, za najdene in zasežene predmete. Težava je tudi s parkiranjem in dostopom. Po zadnjem obisku Generalnega direktorja policije Senada Jušića in ministra za notranje zadeve Boštjana Poklukarja v Šentjurju si veliko obetamo. Obljubljena je bila nova policijska postaja, ki naj bi bila ob glavni cesti, blizu križišča za Planino pri Sevnici. Umestitev novega objekta v bližino glavne ceste je iz več razlogov veliko boljša kot na sedajšnjem mestu. Veselim se, da bomo tukajšnji policisti dobili normalne pogoje za delo, občani pa normalen servis, ki se ga pričakuje od nas – da bomo še bolj odzivni, da lahko v policijsko postajo brez težav pridejo tudi invalidne osebe itd. Na tem mestu bi se zahvalil županu občine Šentjur mag. Marku Diaciju, ki vlaga veliko truda, da bi uredili vse pogoje za dokončno izgradnjo nove policijske postaje.
Hvala za pogovor!
(Jure Godler)
