5.7 C
Šentjur pri Celju
20/10/2020
sentjur.net
Image default

Gostujoča kolumna: Soditi, obsojati ali opazovati?

Naš um uporablja sodbe. Na podlagi teh sodb si izgrajuje neko interpretacijo sveta, ki ni nujno v stiku z realnostjo, ampak nas pregrne kot fina tančica, skozi katero sodimo o realnosti, projiciramo v prihodnost, žalujemo ali nostalgiramo za preteklostjo. Skrajna oblika sodbe pa je obsodba nekoga. Obsodba je, če tukaj uporabim metaforični jezik, kazanje s prstom in metanje kamenja v drugo osebo. Naj kamen vrže tisti, ki je sam brez »greha«.

V nekaterih družbah je obsodba obči način pogovora, je sredstvo, ki je uporabljeno kot gradnik skupnosti; skupnosti omogoča, da se vzpostavi, tako da nekoga ali neko bitje iz nje izloči: južnjaki, migranti, prekerci, umetniki, živali, insekti ali pa preprosto tretji neprisotni, ki se jih ogovarja. Seveda obsodba ne more zares povezati skupnosti – oziroma jo začasno poveže na temelju sovraštva. Vendar sovraštvo po svojem bistvu ruši. Takšna skupnost, ki jo povezuje rušilna moč, se bo na neki točki zrušila. Obsodba tudi izgrajuje skupnost, ki je hierarhično zgrajena na glavne obsojevalce in podrejene, ki obsojajo molče, ker se jim zdi, da si na ta način zagotovijo svoje mesto pod soncem.

Še več, v času razpada, ko stopnja brutalnosti narašča, da bi se mogle ohraniti stare strukture sovraštva do drugih (in v prvi vrsti do sebe), in ko se zdi, da od vsepovsod mezi in se jasno kaže (prej skriti) gnoj, je obsodba začela igrati neko povsem novo, še bolj sprevrženo funkcijo. Obsodba, kakor sem uspela opaziti, se uporablja kot način in sredstvo angažiranega delovanja. Toda ali angažirani boj za pravično družbo more uporabljati sredstvo konstruiranja družbe, ki se prav pred našimi očmi razkriva kot globoko zmotna? Ali izvržek gneva sploh kakorkoli spremeni nas same, ali sploh kakorkoli pripomore k ustvarjanju lastne harmonije in harmonične ljubeče skupnosti? Ali nam prinaša svobodo, mir in neodvisnost, ki jih resnično potrebujemo, da bi živeli in ne životarili?

Seveda je vsem jasno, da trenutni načini delovanja družbe preprosto ne vodijo nikamor drugam kot v destrukcijo. Toda družba – smo mi. Odločiti se torej moramo, in to zelo osebno: bomo še naprej uničevali in sovražili sebe ali pa se bomo potrudili, da sprejmemo sami sebe, zazdravimo sebe, zašijemo sebe, zagledamo svoj lastni nadomestni jaz in svoj zavrženi, poteptani jaz, ki niti ni »jaz«. Rez med nadomestnim jazom in zavrženim jazom je nastal – s sodbo in obsodbo. Nastajal in poglabljal se je neštetokrat, z vsako izgovorjeno sodbo in obsodbo sebe in drugih.

Če se nekaj razkriva kot preprosto neprava pot, potem je smiselno vso energijo posvetiti iskanju poti, ki bo vsem brez izjeme omogočila svobodno, mirno, neodvisno življenje; zdravo hrano, zdravo vodo, kvaliteten zrak, dostojno bivališče, dostojno zdravstveno in socialno oskrbo. Ampak ta pot se začenja prav pri nas samih, nikjer izven nas.

Oglejmo si torej, kaj je obsodba. Vzemimo najpreprostejši stavek: »On/Ona (zmeraj neprisotni!) je kriv/kriva!« Tisti med nami, ki imate sposobnost vizualizacije, si boste predstavljali roko, ki v drugega »strelja« tako, da vanj uperi kazalec. Toda hkrati so na isti roki še trije prsti, ki kažejo nazaj v nas same. Torej v »sodnika«. Ko sodimo, potemtakem vase s trojno mero uperjamo obtožbo, ki smo jo uperili v drugega. Ko sodimo, samo nadaljujemo sovraštvo do sebe, le da tega sovraštva do sebe nočemo videti, ga potisnemo v nezavedanje. Tako se obnavlja naš zavrženi, poteptani, nezavedni jaz – tako raste »jaz-smet«, »jaz-predmet«. Tako raste sužnost.

Celo če rečemo »To mi je všeč!« se takšen »jaz-predmet« ravno tako obnavlja. Le da ga tokrat (še) ne odrivamo od sebe, ampak ga skušamo obsesivno privezati nase. To je vir lastniških razmerij, ki jih izrablja trenutni sistem, kapitalizem – in vsi sistemi oblasti pred njim.

Svet sodb je svet, ki ni celota, ampak svet, ki je z dejanjem sodbe razpadel na dvoje: na »njih« (s katerimi se pogosto ne upamo neposredno soočiti) in na »nas«. Na »drugega« in na »mene«. V čem je torej sodba »migranti so krivi« po svoji strukturi drugačna od sodbe »oblast je kriva«?

Toda jaz je drugi.

Treba je torej splavati pod raven sodb, pod raven razdvajanja in deljenja na »vaše« in »naše«, pod strukturo matrice razdvajanja in razcepljenja, ki ima strašljive posledice. Sama (ob)sodba razdvaja nekaj, kar je enovito. In takšno, razdeljeno in razdvojeno, zaradi (ob)sodb v končni fazi postane tudi naše lastno življenje. Namesto življenja imamo životarjenje.

Predlagam preprosto vajo. Vzemimo si en dan ali nemara tudi samo eno uro dnevno, ko bomo zgolj nevtralno opazovali, brez sojenja in obsojanja. Tu je zdaj na delu tisto orodje, ki omogoča tako zelo potrebno preprogramiranje »računalnika« in »računalnikov« v nas samih. Kajti z vsako mislijo, besedo, dejanjem izgrajujemo družbo podobno, kot drobne kapljice napravijo morje.

Kakšna bo ta misel, beseda, dejanje – za to smo odgovorni sami, ne kdo drug, in to kljub temu da v nas vznikajo neki infiltrati tujih, naučenih misli, besed in dejanj ali vzorcev delovanj. Te tuje misli, besede in vzorci delovanja so v resnici oblast – ker nas spravijo v situacijo, ko si ne pripadamo več, ampak smo lastnina nekoga ali nečesa drugega.

Samo opazujmo neskončno potrpežljivo in vztrajno: lastne misli, besede in dejanja, situacije; besede in dejanja drugih. Opazujmo brez sodb in obsojanja. Kaj se sploh dogaja v neki situaciji? Ne vem, ampak potrpežljivo in intenzivno opazujem.

Um bo sicer takoj želel preskočiti v navado sojenja in obsojanja, vendar ne nasedimo mu. Bodimo tu v trenutku, in opazujmo. Če um začne soditi ali prevzeti oblast nad nami, kar bo itak počel, pojdimo potrpežljivo in prizemljeno nazaj v opazovanje. To je vse. To je tudi pot in način, da sploh odkrijemo sebe, čudoviti neznani kontinent, da se naučimo zaupati sami sebi.

Kajti dvoje je premosorazmerno: biti brez (ob)sodbe in celoviti ter zaupati sebi, opreti se na lastne noge.

Alenka Jovanovski, glasnica zavedanja

 

*Zapis o sojenju in vaji v opazovanju je nastal na osnovi Učbenika za tretje tisočletje: Kako zavestno živeti svoje življenje (Barbara Šmon). Toda brati ni dovolj, veliko zanimiveje je prebrano raziskovati in preizkušati in opazovati, kaj to prinese.

Vabljeni na predavanja glasnikov zavedanja

  • 24. 9. 2020 ob 17:00 (ČETRTEK) – Mestna plaža Celje: KLJUČNI DEJAVNIK ZA EKOLOŠKO PREOBRAZBO POSAMEZNIKA IN DRUŽBE. Aktualni način življenja je sam po sebi nevzdržen in predstavlja ekološko bombo. Dosedanji načini reševanje problematike niso mogli biti uspešni, saj stvari niso reševali težave pri temeljih. Obstaja univerzalni ključ ekološke vzdržnosti, ki predstavlja win-win situacijo tudi za druga področja, vključno z osebnim. Predavajo: Bogdan Rahten, Aljoša Satler in Ana Kadilnik, Alenka Jovanovski pa bo obiskovalcem pomagala priti v srce
  • 27. 9. 2020 ob 16:00 (NEDELJA) – Mozirski gaj (pod kozolcem): KAKO PREPOZNATI IN IZKORISTITI SVOJO LASTNO PRILOŽNOST. V nedavnih okoliščinah, ko je bila samoizolacija priporočena oz. zapovedana, oz. tudi pri ukrepih, ki so sledili, so pri mnogih posameznikih prišle na plano zadeve, ki so bile še do nedavnega spretno prikrite. To je v resnici lepa priložnost, da se zares soočimo s sabo in odvržemo balast, ki v resnici ni naš, ampak je bil vsiljen. Predavaj: Bogdan Rahten, Ana Kadilnik in Zvezdana Koželj, ki bo obiskovalcem pomagala priti v srce
  • 1. 10. 2020 ob 17:00 (ČETRTEK) – Ljudska univerza Celje: NA KOGA SMO V RESNICI JEZNI. Vse naše okolje je polno jeze in nezadovoljstva, ki se v življenju posameznikov vse bolj potencira. Jezo ustvari um zaradi nerazrešenih vzorcev, zaradi katerih si ljudje ustvarijo napačne predstave. Na podlagi tega tudi sprejemajo odločitve. So te odločitve lahko povsem pravilne? Predavajo: Bogdan Rahten, Antonija Omerzu in Ana Kadilnik, Alenka Jovanovski pa bo obiskovalcem pomagala priti v srce. Obvezne prijave na: info@lu-celje.si ali 03/428 67 52
  • 2. 10. 2020 ob 17:30 (PETEK) – Drevesni park Celje: KAKO PRAVILNO SPROSTITI JEZO – PRAKTIČNA DELAVNICA. Jeza se kot strup naseli v vsako celico človeškega telesa, čiščenje pa ni tako preprosto, če k temu ne pristopiš povsem iskreno. Jezo sproži zunanji dražljaj, vendar pa problem ni zunaj! Dlje kot si nekdo zatiska oči, dlje bo pač nosil to nevidno, a težko prtljago. Zbor ob 17:15 pri igrišču na Nazorjevi ulici 23 (v bližini nekdanje okrepčevalnice Migo 5). Usmerja: Antonija Omerzu

Sorodne novice

Kolumna: Ključni dejavnik ekološke preobrazbe posameznika in družbe

Bogdan Rahten

Kolumna: Kako se naučimo prepoznati svoje poslanstvo

Bogdan Rahten

Kolumna: Ali sploh znamo biti prijatelj?

Bogdan Rahten

Kolumna: Jaz sem že v redu, krivi so drugi!

Jure Godler

Kolumna: Zakaj je prevzem lastne odgovornosti naša ključna odločitev

Bogdan Rahten

Kolumna: Naša prepričanja so zgolj prazen up

Bogdan Rahten
Lokalni novičarski portal

Ta spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje vaše izkušnje. Predvidevamo, da se s tem strinjate, lahko pa se odločite, če želite. Sprejmi Preberi več