O človekovem vplivu na okolje se krešejo številna peresa oz. glasovi, tudi v vsakdanjih pogovorih. Če se omejimo na ožje slovensko območje, ni težko našteti kar nekaj primerov, ko je ravno človek s svojo nezavedno dejavnostjo sam sebi krepko pljunil v skledo. Zemlja nam je namreč dala vse, mi pa ji zato ne znamo biti hvaležni.
V zadnjih desetletjih se je na tem področju marsikaj premaknilo, a se na drugi strani zdi, da so številna prizadevanja kot kričanje v veter. V nekaterih situacijah posamezniki ali skupine ne vidijo druge rešitve, kot da posegajo po aktivističnih oblikah delovanja, da bi dosegli določen cilj. Za določene stvari se porabi enormna energija, mlin interesa, ki ga podžiga prikriti ego, pa na drugem tiru hitro melje naprej. Včasih tudi med samimi aktivisti. Kot je rekel eden najbolj znanih eko-promotorjev pri nas: še tako dober projekt pade zaradi človeškega faktorja. Da bi se temu izognil je vpeljal zanimivo metodo, ki pa je precej zapletena. V resnici trajno delujejo samo enostavne stvari. In enostavnost je ključ za marsikaj drugega. Ker enostavnost je tudi iskrenost.
Na tem mestu si bralca drznem izzvati s pozivom k resnemu razmisleku, da je vzvod do preobrazbe kolektiva v njegovih rokah. K temu nikakor ne bodo privedli razni represivni ukrepi. Prav tako k temu ne bodo privedle različne akcije osveščanja, pa čeprav delno resda prispevajo k cilju. Stvari je treba reševati pri temeljih. Ko bo posameznik sam pri sebi sprejel odločitev, da najprej pomete sam pri sebi, bo tudi vsako njegovo delovanje v njegovo lastno podporo in nenazadnje zgled ter s tem vpliv na okolico.
V zadnjih letih sem se srečal z več ljudmi, ki so zaživeli v smeri sonaravnega življenja, o njihovih zgodbah se sliši tudi čez meje širše lokalne skupnosti. Vseeno pa mnogi v sebi nosijo nekakšen pelin, grenkobo, ki zmoti njihovo frekvenco. Velikokrat je to travma, ki so jo potlačili in jo vlečejo s sabo, pa jim tega seveda ne bi bilo treba, če bi se le soočili s sabo in odvrgli nevidne in nepotrebne smeti. To pa je v resnici najtežje. Um bo namreč naredil vse, da bo nekdo to pomembno dejanje, ki bi ga moral opraviti vsak posameznik, prelagal oz. se mu na vse možne načine izogibal. In živeti z bremenom jeze, zamer, samokrivde, vsakršnega občutka lastnega nesprejemanja, ni svobodno življenje. Pa čeprav v naravi, daleč stran od mesta. Takšen posameznik škoduje sebi. To ga slej kot prej pelje v določena dejanja, ki ne bi bila potrebna, če bi bil pomirjen s sabo.
Dvig posameznikovega zavedanja terja celovito soočenje s samim sabo, prepoznavanje in odlaganje vzorcev, ki smo jih »popili« iz okolice. Ko se nekdo poda na pot resničnega lastnega osvobajanja, bo iz preteklih dogodkov, pa če so bili še tako neprijetni, zgolj potegnil nauk in se hvaležen, da se je nekaj naučil, predal zgolj sedanjemu trenutku. Tu se življenje šele začne in njegova kakovost ni vezana z željami, ki jih je umetno spodbudil zaveden svet, ki ga žene gon po še več in več instantnih doživetij.
Na ta način odpade marsikaj. To je univerzalni ključ ekološke vzdržnosti. Posameznik postane takšen po naravni poti in to na vseh ravneh. Zlasti pa ne hlepi po nepotrebnem materialu, ki se je s proizvodnjo za malo več kot enkratno uporabo, sprevrgel v ekološko bombo. Sedaj je družba organizirana dobesedno razsipno in v nasprotju s celostno ekonomiko, saj to zadovoljuje načelo deli in vladaj. Ko se nekdo pomiri s sabo, se to odraža tako na potrošnji, kot na osebnih odnosih, kot tudi na zdravju, pozitivni pa so tudi stranski učinki. Tu gre za zanesljivo »win-win« situacijo. Kdo si ne bi želel česa takega? To nam nenazadnje pripada!
Ampak od besed je vendarle treba k dejanjem. Izbira je vaša.
Najmočnejše orodje za dvig zavedanja so Učbeniki za tretje tisočletje v katerih je zapisana preprosta, univerzalna resnica. Ni dovolj, da jih preberemo, ampak da jih srčno usvojimo, razumemo in živimo. So orodje za čiščenje duše, ki si želi, da ji omogočimo, da v naši embalaži svobodno diha, in nam to tudi bogato povrne. Če ji le dovolimo.
Bogdan Rahten, glasnik zavedanja
Višje zavedanje ne omogoča le boljšega zdravja, ampak predvsem modre življenjske odločitve. Zavedanje je pot do sebe in dejanska samopomoč oz. prisebnost v najboljšem pomenu te besede.
V sodelovanju z Ljudsko univerzo Tržič vabljeni k spremljanju spletnih predavanj preko platforme Zoom.
Ponedeljek, 12. 10. 2020 ob 17.00 – SAMOUMEVNOST JE BLIŽNJICA ZA POKOP SRCA
»Saj to je vendar samoumevno!« Takšen vzklik izusti marsikdo, ko se v kakšni situaciji znajde v položaju, ko nekaj ni šlo samo od sebe. In v resnici nič ne gre. Prepričanje o samoumevnostih je zgolj ena od mnogih utvar, v katerih živi večina.
Kolikokrat pomislimo, da nič na tem svetu ni samoumevnega? Samoumevnost je v bistvu nehvaležnost. Ta pa izhaja iz nizkega zavedanja. Pehanje za materialnim je njegov glavni motor, najde pa se še marsikje drugje.
SREDA, 14. 10. 2020 ob 17.00 – KAJ NAS ZARES NAREDI PRIJATELJA
Z nekom se lahko družimo tudi desetletja in si povemo veliko. Ampak, morda pa nečesa vseeno ne … Nekje je vendarle tista tančica, kjer se ustavimo. Tisto, kar je neizrečeno, je v resnici namreč najbolj pomembno.
Lepo je imeti prijatelja, še lepše je biti prijatelj. A prijateljstvo ni posel, ni pogojevanje, ni niti navezanost, …
Predava glasnik zavedanja: Bogdan Rahten v sodelovanju z ostalimi glasniki
*Organizator predavanja, ki bo izpeljano preko spleta (program Zoom) je Ljudska univerza Tržič v okviru Centra medgeneracijskega učenja – CMU. Informacije: (04) 592 55 51 ali kristina@lu-trzic.si. Zaprosite za povezavo in jo malo pred začetkom dogodka kliknite in po potrebi z nekaj enostavnimi kliki aktivirajte program
