Ponikva je vsako leto na veliko praznovala Martinovo. Praznovanje se je začelo že v petek, ko je v organizaciji Turistično olepševalnega društva Ponikva in Krajevne skupnosti Ponikva potekala prireditev, na kateri so s kratkim kulturnim programom odprli razstavo, ki je imela mimogrede vsako leto drugo tematiko. Prav tako pa so se obiskovalci lahko podružili ob dobri kapljici in slanemu pecivu, ki so ga za obiskovalce pripravile gospodinje in vinogradniki. Navada je bila tudi takšna, da so v sklopu prireditve podelili priznanja za najlepše okrašene hiše in kmetije, predsednik komisije Drago Jančič pa je za konec pokazal cvetje in zelenje, ki je v svoji bujnosti dajalo okras hišam, kmetijam in kulturnim znamenitostim kraja.
Prav spomnim se, kako so se skozi leta bolj zapolnjevali oblački, kjer so bili napisani vinogradniki, ki so na pokušino prinesli svoj pridelek iz vinograda. Vsako leto jih je bilo nekaj novih. Obiskovalci so z veseljem poskusili vsako kapljico in ob tem izrazili svoje mnenje. Polna dvorana ljudi, v njej pa je bilo moč slišati smeh in glasove vseh generacij. Vse od mladih do tistih najstarejših. Seveda sta se otvoritev in druženje morda zavlekla tudi pozno v noč.
Po pestrem in zanimivem petku je sledila sobota, ki je bila obarvana predvsem kulturno. Zjutraj smo se lahko udeležili kakšne slikarske ali fotografske razstave. Tam smo prisluhnili kratki in zanimivi predstavitvi ideje za oblikovanje razstave. Po navadi nas je ob vsem tem spremljala kakšna nežna glasba, ki je otvoritev dogodka naredila še dodatno slovesnega.
Na sam sobotni večer pa smo bili povabljeni v cerkev sv. Martina, ki je naš zavetnik. V njem smo lahko prisluhnili ubranim glasovom pevcem in pevk iz vse Slovenije. Včasih pa so na svoj račun prišli tudi instrumentalni umetniki, ki so se pred obiskovalci predstavili s svojimi pesmimi.
Za kulturno in umirjeno soboto pa je sledil sam vrhunec Martinovih dni, ki je na nedeljsko jutro na trg pred cerkev privabil množico ljudi tako domačih kot tujih. Med drugim se spomnim več stojnic, ki so ponujale svoje izdelke in privabile, da so jih obiskovalci kupili. Seveda so bile najbolj mamljive za otroke, ki so si na vsej ponudbi igrač kar pasli oči. Sledila je slovesna sveta maša, kjer je cerkev kar pokala po šivih. Praznik sv. Martina je bil res nekaj posebnega za celo faro. Po končani maši pa se je dogajanje prestavilo na trg pred cerkvijo, kjer je sledilo še zadnje veliko dejanje in s tem tudi sklep martinovih dni. Krst mošta. Domači župnik je s pomočniki pred množico ljudi blagoslovil mlado vino. In seveda, ker se spodobi, je po končanem obredu sledila še degustacija mladega – novega vina in pogostitev, ki so jo za obiskovalce pripravile pridne gospodinje. Vso dogajanje martinove nedelje pa se je v veliki meri zaključilo v naših domovih, kjer smo z martinovim kosilom zaključili praznovanje in druženje ob prazniku. Vsaj tako je bilo vsa leta prej …
Letošnje leto pa je stvari in praznovanja obrnilo čisto v drugo smer. Ljudje smo bili navajeni druženja med seboj. Radi smo se zbirali ob takšnih prireditvah, ki so med seboj povezovale celoten kraj in vasi. Nekateri so se na takih dogodkih srečali po več letih in z veseljem spregovorili kakšno besedo ob dobri kapljici. Kraj je ob takšnih praznikih zaživel in se med seboj povezal. Vsem je bilo moč čutiti vzdušje ob Martinovem prazniku ki je vladalo v samem kraju. Letos pa je žal tudi to drugače, drugače in bolj skopo. Ljudje smo martinovo nedeljo praznovali le v ožjem družinskem krogu. Ne dvomim, da je dobra kapljica ob martinovem kosilo bila prisotno, kljub vsemu pa je manjkalo tisto vzdušje, ki je prejšnje dni vladalo v kraju in seveda, kot smo tega bili vajeni.
Moram pa seveda omeniti, da kljub drugačnim časom in strogim navodilom o prepovedi zbiranja in druženja na Ponikvi kraj vseeno živi. Vsako leto vaščani pripravijo dekoracijo, ki krasi pomembne točke v našem kraju. In tudi letos je tako. Letos so jesensko dekoracijo na trgu pred cerkvijo pripravili vaščani iz Boletine, dekoracijo ob prihodu na Ponikvo pa so pripravili vaščani iz Ostrožnega. Vse te stvari so ob tem času še kako dobrodošle. Vsaka taka stvar ob pogledu nanjo privabi ljudem nasmeh na obraz.
Kljub časom, ki jih preživljamo, pa bi rada zapisala še neka. Poskušajmo tudi v tem času in tej situaciji poiskati nekaj dobrega. Zdaj je čas, da naredimo stvari, za katere prej ni bilo nikoli časa. Delček dneva več lahko posvetimo družini, ki je glavna in edina spremljevalka našega življenja. Kljub vsemu bodimo optimistični in na samo situacijo glejmo pozitivno. Verjemimo, da bo kmalu zopet boljše in bomo naše življenje lahko vrnili v naše normalne tirnice. Bodimo vztrajni in skupaj nam bo uspelo! (Tjaša Ferlež)
