15 C
Šentjur pri Celju
25/09/2021
sentjur.net

Kolumna: Smo postali sebičen narod, ki mu je mar le zase?

Žalostni dnevi so pred nami. Veseli december se počasi prevrača v meglo zavit, depresiven čas. Socialna omrežja so polna jeze in fustracij posameznikov, ki imajo (poleg redne in “kao” naporne službe) vmes še čas twitati in objavljati na na Facebooku. Leto je šlo v k …, očitno pa postaja tudi, da so nam vzeli tudi tisti kanček veselja, ko smo se lahko sprehodili čez lepo okrašena mesta in opazovali okrašene izložbe ter kičaste stojnice. Ustavili smo na kuhančku ali dveh, se zapletli v pogovor z znancem …

Z Jurčem in Tamaro smo šli nekaj let nazaj pogledat lučke v Maribor, se sprehajali po Lentu do Kodžaka, iskali prosto mizo v piceriji, se usedli v “nobel” bar, kjer sem si privoščil vodko martini, kot jo pije James Bond. (Vodka martini, shaken not stirred.) Vrnili smo se z vlakom domov, čeprav smo tistega nekaj po 21. uri zamudili in čakali debelo uro na drugega – zadnjega v dnevu. Nepozabno! Letos takšnega druženja ne bo zaradi vsemogočih ukrepov vlade. Naj mi nekdo razloži, kakšna je razlika med pitjem kuhančka in soka s strani preprečevanja širjenja okužbe z virusom Covid-19? Jaz je ne vidim, razen če si kdo sok v uho zliva. Saj se bomo, kot vedno, podredili tudi ukrepom. Ta teden bo krivec za širjenje okužb Miklavž, potem čez nekaj tednov še Božiček in Dedek Mraz. Saj si bodo zapomnili tile starčki, tako da tisti, ki si takšne ukrepe zmišljujete – nič daril letos!

Veseli december

Pa nisem hotel govoriti o tem, kako so nam ukradli december in kako so stene toplih domov vedno ožje, da je kavč vedno manj udoben … :). Ne, govoriti želim o luksuzu življenja, ki si ga nekateri lahko privoščimo. Govoriti želim o nekaterih družinah, ki enostavno ne morejo več – imajo lačne otroke, starši so brez dela. Pozabljeni od vseh. Pa se bo na tem mestu verjetno spet oglasil moj prijatelj Franc Kovač in govoril, da tega ni, da pri nas pa ni lačnih družin in otrok. Na drugi strani pa slišim v telefonu objokani glas šentjurske dobrotnice Albine Karmuzel, ki na terenu opaža stisko malih ljudi. Tistih, ki se mogoče ne znajdejo dobro v življenju, ki so jih nesrečne življenjske zgodbe pahnile do roba prepada. Verjamem, da obstajajo družine pri nas, ko se zjutraj starši sprašujejo, kaj bodo dali svojim otrokom za jest ob praznem hladilniku.

Kako naj ljudem dokažem, da take družine obstajajo – da obstajajo pri nas družine na socialnem dnu? Se od mene pričakuje, da tiste nejeverne tomaže, spravim iz udobnega kavča v avtobus in jih peljem po občini. Te uboge družine pa razvrstim pred kočure in stanovanja, v katerih živijo in jih bomo z vsemi tomaži opazovali iz avtobusa, jih fotografirali kot na safariju. Ne, seveda ne. Verjamem naši dobrotnici, ki jo globoko iz duše spoštujem. Verjamem njenemu glasu v mojem telefonu, verjamem ogromni empatiji, ki jo premore. Vem, da se jo grozota od življenja nekaterih dotakne, bolj kot kogar koli. Ko je pred nekaj meseci z Gimnazijo Celje Center zbirala sredstva za neko šentjursko družino, je zraven k tej družini peljala še dve dijakinji. Obe sta odšli domov brez besed in v solzah.

Otroci ne smejo biti lačni. Verjetno do njih ni prišla niti informacija, da imajo šoloobvezni otroci zagotovljen vsaj en topel obrok na šoli – samo poklicati je treba in se naročiti. V Šentjurju za takšne primere kuhajo kuharji v OŠ Hruševec Šentjur, verjamem, da tudi druge šole niso čisto zaprle svojih kuhinj. Vseeno pa en obrok ne odtehta primerne prehrane, strganih oblačil in hladnega stanovanja.

ZPM Šentjur in Lidl

Danes sem v šentjurski trgovini Lidl šel pogledat, če se je na vozičku za socialno ogrožene družine Šentjurja znašlo dosti hrane. In voziček je bil popolnoma prazen. Nič ni bilo notri. Vanj sem položil za nekaj evrov špagetov, polente in še nekaj drobnarij. Samo za nekaj evrov. S tem namenom sem tudi šel v trgovino. Sklepal sem, da so voziček minuto pred mojim prihodom izpraznili – pa ga niso. Spraznili so ga že zjutraj in do 11. ure se ni znašel v tem vozičku niti en paketek hrane. Resno? Halo!! Pa kaj smo postali ljudje?? Šentjurčani?? Apeliram na vas. Smo res postali sebičen narod, ki mu je mar samo zase.

Sram me je, da se v vozičku v nekaj urah obratovanja trgovine ni znašla niti moka za 0,2 evra. Smo vredni, da tlačimo to zemljo brez empatije, brez naših soljudi, ki jim ne gre tako dobro kot meni ali vam? Albina mi je povedala, da ta voziček praznijo v Šentjurju le nekajkrat na mesec. Ponekod drugod pa tudi večkrat na dan. Nimam besed, res nimam. Ko to pišem imam solzne oči in se brzdam, da zraven ne zapišem še nekaj kletvic. Prizadet sem v dno duše, da ne zmoremo tisti voziček napolniti do vrha v enem dnevu. Čeprav sem svoj dnevni nakup že opravil, grem zdajle nazaj. Poberem ženo, moje otroke in nakupim cel voziček za šentjurske družine na socialnem dnu. Šli smo v torej v trgovino. Neverjetno – do večera je bil voziček čisto enako poln. Beri: v njem so bile le stvari iz jutranjega nakupa. Zato sem ga napolnil, pomagala je tudi moja prijateljica Mateja, ki sem jo naključno ujel v trgovini. Mene od tega ne bo pobralo, nekomu pa bom narisal nasmeh na obrazu. (Jure Godler)

Sorodne novice

Na pomoč priskočili tudi živalim v Petrinji

Tjaša Ferlež

V Lidlovih trgovinah zbirajo hrano za ljudi v stiski

Jure Godler

Podarite stari osebni osebni računalnik

Jure Godler

Albina Karmuzel tudi med nominiranci “izjemne osebnosti” 2019

Jure Godler

Trije zimski botri obdarili tudi nekaj šentjurskih otrok

Jure Godler

Šentjurska dobrotnica prejela visoko priznanje

Jure Godler
Lokalni novičarski portal

Ta spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje vaše izkušnje. Predvidevamo, da se s tem strinjate, lahko pa se odločite, če želite. Sprejmi Preberi več