20.4 C
Šentjur pri Celju
06/07/2020
sentjur.net
Image default

Kolumna: V čem smo lahko vsi boljši od Prešerna?

V osnovni šoli smo pri pouku slovenskega jezika imeli po učilnicah plakate najpomembnejših slovenskih pesnikov in pisateljev. S pomočjo literarne mape smo se o njih naučili tudi nekaj podatkov o njihovem življenju. Nekateri od njih so umrli, tudi za tiste čase, dokaj zgodaj.  Dragotin Kette (23 let) in Josip Murn Aleksandrov (22) sta v razmiku dveh let umrla celo v isti postelji v ljubljanski Cukrarni, oba za jetiko. Srečko Kosovel, ki ga stroka uvršča med velikane mednarodnega formata, je živel 22 let. Živel ali životaril?

Vsi omenjeni in mnogi drugi so v svojih delih izražali takšno ali drugačno bolečino. Seveda, da ne bo pomote, svojo umetnost so izpilili do vrhunca, obenem pa so v sebi nosili grenkobo, ki jim je pomenila tudi prerani grob. Konec koncev tudi France Prešeren, čigar podobo nosi velika večina prireditev ob obeh kulturnih praznikih. Ali smemo na njihovo življenje pogledati še z ene plati in pri tem ne biti obsojajoči, temveč razumski?

Naš največji pesnik je bil, tako kot mi, samo človek, ki je bil na določenem področju prej svoj sovražnik kot prijatelj. Kot vedo zapisati prešernologi, pa tudi kakšna učiteljica slovenščine tega ne skriva, težave je skušal blažiti s pitjem alkohola. Enako velja še za mnoge od ostalih velikanov pisane besede. In težav ni bilo nič manj … Do tega stanja, ki je obenem pripeljalo do njihovih največjih del, je namreč nekaj moralo voditi, kajne? Obenem so bile hitro tu čedalje hujše zdravstvene težave, za razliko od danes pa je bilo na razpolago manj blažilnih sredstev, ki jih danes ponuja farmacija, ki pa vzrokov ne odpravljajo.

In namesto, da bi rešili resnične vzroke naših težav, katerih se v toku življenja, ki ponuja preštevilne impulze, da si na rame obesimo številna nevidna bremena, zagotovo nabere, mnogi iščejo rešitev povsod drugod, samo tam ne, kjer bi to uspešno uredili. Še do nedavnega je bil tu alkohol, ki je sicer še vedno precejšnja težava. Dandanes se eni podajo v hobije, ki jih pilijo in pilijo z neko nezavedno ihto, drugi se oprimejo športa, ker to povezujejo z zdravjem. Nekaj kondicije resda ne škodi, ampak, ker je sedaj moderno pretiravanje, je to postalo nova normala. In preteči maraton ni nič posebnega. Naslednje leto bo treba še kaj več  … In nekateri še vedno pišejo pesmi. Sama po sebi nobena stvar ni težava, če se mi zavedamo, kaj je biti sam sebi največji prijatelj, kaj pa je zgolj bežanje pred sabo. Najprej si je treba nekatere stvari enostavno priznati, potem pa jih tudi premagati. A kako?

Nekateri pravijo, da delajo na sebi in se s tem hitro zadovoljijo, a zakaj zase ne bi storili največ, kar je mogoče? Saj gre vendarle za najbolj pomembno osebo! Spet, nekateri drugi hodijo od guruja do guruja in porabijo nemajhne finance. Večkrat se celo zgodijo določeni premiki, čez čas pa (znova) ugotovijo, da se pravzaprav vrtijo v krogu.

Obstajajo namreč tri vrste ljudi: A) ljudje, ki naredijo vse, da ozdravijo oz. odpravijo svoje težave, ter iščejo zavedanje in pot do sebe; B) ljudje, ki mislijo, da želijo ozdraveti, pa v resnici tega ne želijo in so v sebi nekako na razpotju; C) ljudje, ki nikoli ne želijo ozdraveti, bolezen jim postane udobje in s tem od izsilijo še večjo pozornost. V kateri skupini ste vi?

Zakaj se je tako težko soočiti s sabo in se pogledati v ogledalo, zakaj je tako boleče pogledati se v lasten obraz in si nekaj priznati, čeprav je to v vsakem pogledu koristno za nas? In ravno to je pot do zavedanja – da se ozremo vase in živimo svoje življenje in poslanstvo. Vsi odgovori so že v nas, le počistiti je treba senzorje, ki so prekriti z debelo plastjo tančic vzorcev, ki smo jih prejeli iz okolice.

Treba je samo stopiti na pot in spoštovati sebe, svoje lastno življenje in življenje vseh na celotni zemeljski krogli. In prav je imel France, ko je zapisal in kar se na veliko poje, a očitno ne ravno iz srca: Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat’ dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan!

Bogdan Rahten, glasnik zavedanja

Napisano na podlagi najboljšega orodja za dvig zavedanja: Učbenikov za tretje tisočletje.

P.S.

Dne, 5. februarja, ob 18. uri vabim na predavanje v knjižnico Bistrica ob Sotli, 6. februarja pa ob 16. uri v Medgeneracijski center Polzela.

Sorodne novice

Kolumna: Zakaj je prevzem lastne odgovornosti naša ključna odločitev

Bogdan Rahten

Kolumna: Naša prepričanja so zgolj prazen up

Bogdan Rahten

Kolumna: Za koga se sploh truditi?

Bogdan Rahten

Kolumna: Kako (p)ostati prizemljen

Bogdan Rahten

Kolumna: Izkoristite priložnost

Bogdan Rahten

Sentjur.net: Tudi v slabih časih vlivajmo ljudem upanje

Jure Godler
Lokalni novičarski portal

Ta spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje vaše izkušnje. Predvidevamo, da se s tem strinjate, lahko pa se odločite, če želite. Sprejmi Preberi več