Zvita pločevina in modre luči so postale naš vsakdan. Večino od nas zavijanje siren niti ne vznemiri toliko, kot bi nas moralo – mogoče se ravno v tem trenutku nekdo bori za svoje življenje in potrebuje pomoč policistov, reševalcev ali gasilcev. Brez njih bi ugasnilo marsikatero življenje in materialna škoda bi bila brez njih veliko večja. Zato je prav, da jim ob njihovim težaškim in čustveno napornim službam damo kapo dol. Vsem, ki so vedno tam, ko jih potrebujemo. Ob njihovih naporih za boljše delovne razmere, plačo, opremo in pogoje za delo jih moramo spoštovati. Delajo v težkih razmerah in stvari, ki jih dnevno gledajo, niso prebavljive za nas, ki tega nočemo videti.
Smo tudi novinarji. Velikokrat zvedavi in za dobro izjavo ali, še bolje, fotografijo samega dogodka, ki se dogaja, smo pripravljeni narediti nekaj več. Kdaj tudi prestopiti prag kakšnega manjšega zakona. Konec koncev takšna fotografija ali opis dogodka z mesta je vedno veliko bolj cenjena ali gledana kot tisto, ko policijska predstavnica za medije napiše poročilo o dogodku in ga v naslednjih urah povzamemo vsi slovenski mediji. S fotografijami pa je večja težava, saj gre slikovni material s strani varuhov zakona veliko težje od rok ali pa se ga dobi šele na prošnjo novinarjev, če sploh. Zato je fotografija, nastala v točno določenem času, še toliko bolj pomembna.
Tako sem se vozil počasi v koloni po zloglasni šentviški ravnini, ko sem v daljavi videl odsev modrih luči in policiste, ki so iz stranske ulice skočili iz policijskega avtomobila. Od daleč pač še ni bilo moč videti, kaj se nekaj sto metrov pred mano dogaja. Kolona, ki se je počasi premikala, pa se je vključno z menoj počasi bližala mestu dogodka. Manjša prometna nesreča očitno. Nisem razmišljal veliko – tisti novinarski duh in želja po fotki je naredila svoje. Segel sem po telefon in z obema rokama na volanu in v desni še telefon naredil tri ne preveč dobre fotke, pa še te od daleč – slabih 100 metrov od prometne nesreče.
Dvignjena roka policista
Sledil je šok. Policist je vsaj 60 metrov pred mano že visoko dvignil roko in mi nakazal, naj ustavim. »Prometno in vozniško prosim,« me je s precej uradnim glasom ogovoril. Stala sva na sredi ceste, ko sem iskal zahtevane dokumente, v nasprotni smeri pa je promet stal zaradi avtomobila z zveriženo pločevino. Ko sem končno nabral dokumente, sem ga vprašal, zakaj me je ustavil, pa mi je policist razburjeno odvrnil: »Fotkate nesrečo za Facebook, kajne?« in strogo brezkompromisno nadaljeval: »To je nedovoljena uporaba telefona!«
Šele takrat sem se prvič zavedal, zakaj me ustavil. »Ampak jaz sem novinar …,« sem zajecljal v upanju, da me moja press akreditacija tokrat reši iz zagate. Ne, ni pomagalo. Policist je bil pokončen v svoji odločitvi in mi zabrusil, da ga ne zanima in da naj zapeljem s ceste v ulico in ga tam počakam.
Z mojimi papirji se je oddaljil od mojega avtomobila, jaz pa sem s kletvico zapeljal v ozko stransko cesto. Pa je mineval čas. Po nekaj minutah sem pritisnil na štoparico na telefonu in v vzratnem ogledalu opazoval, kaj se dogaja. Čudil sem se, kako policist v vsej koloni, sredi postopka odstranjevanja zvite površine, še ima sploh čas, da namesto, da bi se ukvarjal z nesrečo in da čimprej sprosti promet, ta čas posveča meni. Nekemu nič hudega slutečemu mimovozečemu, ki je res naredil prekršek. Priznam, naredil sem ga, ampak res, no? Se ima res policist na intevenciji še čas ukvarjati z mano? Glede na to, da je imel okoli vrata fotoaparat, je verjetno bil zadolžen, kot jaz, za fotografiranje prometne nesreče. (če slučajno ni uspel narediti uradne foto zabeležbe, lahko dobi tudi mojo fotografijo o. p. p.)
Po nekaj minutah so policisti uspeli doseči, da so udeleženci nesreče odmaknili svoja vozila. Do mojega avtomobila pa je po desetih minutah pristopil tudi policist, ki me je ustavil. Seveda s plačilnim nalogom, ki mi ga je začel razlagati. Tako čez zobe, vedoč, da je že dolgo prepozno, sem mu pokazal izkaznico Društva novinarjev Slovenije, da sem res novinar. Pa ga ni zanimalo in mi je zabrusil, da mu je vseeno, ker sem naredil prekršek, ker sem uporabljal telefon. Pod nos mi je pomolil mojo pokoro za 120 evrov oz. 60 evrov, če plačam v nekaj dneh – to bom tudi storil. In sem se lahko odpeljal.
Tudi ko sem se pomiril, sem razmišljal, zakaj je našel ravno mene. Mogoče zato, ker sem malo počasneje speljal in me je rentgensko videl na ogromno razdaljo. Ne, sploh nisem jezen na policista, prej obratno, jezen sem nase in kazen bom seveda poravnal. Se pa sprašujem, kako se je lahko v vsem tem kaosu prometne nesreče gospod policist z več kot 3.500 evrov bruto januarske plače (hvala, minister Hojs), odločil ukvarjati z nekom, ki je naredil manjši prekršek.
Takšne policiste bi zagotovo morali še posebej nagraditi, jim nameniti težje primere. Verjamem, da bi s tako neomajno držo strpal v zapore, kamor tudi sodijo, marsikaterega nedotakljivega, zaradi katerega je danes Slovenija v sami špici držav z največjo korupcijo. To so policisti, ki bi morali biti za vzor integritete.
Edino prav bi še bilo, da policist plačilni nalog tudi pravilno izpolni. Tam, kjer piše »kraj«, se ne napiše ulica, v kateri živim, in tam, kjer piše »ulica«, se ne prečrta tistega mesta.
Še poročilo prometne nesreče
Šentvid pri Grobelnem, 26. 3. 2021 – Na cesti Grobelno–Šentvid pri Gobelnem je prišlo do prometne nesreče, k sreči samo z materialno škodo. Policisti so poškodovana vozila odstranili in sprostili promet v obeh straneh. V prometni nesreči ni bil poškodovan noben udeleženec.
Še nasvet
Nikoli ne uporabljajte telefona med vožnjo, ampak se varno ustavite na primernem mestu in opravite telefonski klic ali pošljite SMS-sporočilo. Uporaba mobilnih telefonov med vožnjo vpliva tudi na:
- slabši reakcijski čas voznika (50% slabši kot vožnja v normalnih pogojih),
- počasnejše zaznavanje prometne signalizacije in reagiranje nanjo,
- daljši zavorni čas,
- zmanjšano zaznavanje okolice in prometa,
- večje tveganje pri odločitvah, kot je npr. zmanjšana varnostna razdalja, manjše prilagoditve razmeram na cesti in drugo.
(Jure Godler)