Šentjur, 4. 5. 2014 – Zaključek Šentjurjevega je bil Jurjev etno koncert na Botričnici v cerkvi Marije sedem žalosti. Gostje so bili Murnovi godci iz Selške doline, ki so znani po petju in igranju ljudskih pesmi, starih preko sto let. Vsako leto povabijo kakšne zanimive goste, tako da cerkev vedno zapolnijo do zadnjega kotička. Godci in ljudska glasba iz te doline in obrobja so zarisali kar nekaj smernic, po katerih je šel poznejši povojni razvoj narodno-zabavne glasbe v Sloveniji in tudi preko Karavank, predvsem v nemško govoreče dežele. Tako so si nadeli tudi ime Murnovi godci. Pri igranju so se oprli na izsledke obsežne raziskave o godčevstvu na južnih pobočjih Jelovice in v Selški dolini, ki se jo je lotil njihov vodja Miha Zupanc. ”To, s čimer se Murnovi godci ukvarjamo, je ljudska glasba izpred kakšnih sto let. Gre za glasbo ljudskih množic, za tisto, kar so tedaj ljudje poslušali, na kar so plesali. Četudi je marsikatera skladba že del zgodovine, je ljudska glasba še danes živa, seveda v drugačni obliki, kot je bila pred stoletjem ali dvema, razodene Miha in nadaljuje … Glasba, ki jo Murnovi godci igramo in pojemo, je raznovrstna. Smo nekakšna namenska skupina, v njej smo godci in pevci iz bližnjih vasi. Ukvarjamo se z različno glasbo, nekateri radi zaigramo na kakšni svatbi, drugi so bolj doma v klasiki, narodno-zabavni ali rockovski glasbi. Igramo pa tudi v pihalni godbi. Med nami so tako starejši kot mlajši godci. A se zelo dobro razumemo,” je še povedal Miha. Za kar debelo uro prijetnega glasbenega večera je tako cerkev spremenila svoje ime v ”sedem veselja”.
Zaigrali kot nekoč
Links polka, Dinga, Najpajeriš, Fišoflak polka, Micica mazurka, Ceprle, Uršula polka, Lajška polka in še mnoge druge viže je bilo moč slišati v nedeljo zvečer. Njihova moč ni izginila, se je le logično preoblikovala v glasnejši, čistejši in ritmično manj raznoliki zvok. Najprej v Avsenikov kvintet, nato pa po njegovem vzoru še v vse ostale narodno-zabavne ansamble. Toda stara glasbila Selških godcev, celo notni rokopisi teh viž, so se obdržali na mnogih podstrešjih selških domačij, medtem ko se godčevska kri še zmeraj pretaka po mlajših rodovih. Z restavriranjem starih glasbil ter s pomočjo notnih zapisov in slikovnega gradiva so poustvarili selške viže ter obudili samo njim lastno kleno večglasno petje. Ta stare selške viže v resničnem zvoku kot pred stoletjem je bilo tokrat slišati tudi v Šentjurju.
Od kod izvirajo inštrumenti?
Zanimalo nas je še, kje so dobili vsa ta glasbila, ki so tudi dokaj nenavadna za današnji čas na Slovenskem. V zasedbi imajo poleg najstarejše harmonike in baritona tudi trobento, citre, orglice in celo violino. ”Vsi smo doma iz godčevskih družin in na podstrešjih je bilo shranjenih še kar nekaj starih glasbil. Obnovili in osvežili smo jih. Ta glasbila terjajo kar mojstrstvo v igranju, saj niso tako tehnično izpopolnjena kot današnja. Saj so stara namreč sto in več let,” nam razloži Mihain doda, da ima za to, da je glasba iz Selške doline ostala ohranjena do danes, velike zasluge Švebov Johan (1866–1940), ki se je preživljal le z godčevstvom. ”Večina ljudskih godcev nekdaj ni poznala not, ker so pač bili samouki. Švebov Johan je bil nekaj posebnega, zelo glasbeno izobražen, kar lahko vidimo iz njegovih notnih rokopisov, kjer je pisal note predvsem za Es-klarinet ter za krilovko in pompardon oziroma tubo. Le za harmoniko ni bilo not. Bil je najbolj vpliven godec v Selški dolini, saj je bilo njegovo znanje zgled tedanjim, tudi kasnejšim rodovom tamkajšnjih ljudskih godcev,” še obrazloži Miha. In kakšni so bili godci nekdaj in kakšni so danes? Ta pravi godec bo godec tudi sam zase, za svojo dušo pa tudi za denar, če pa mu ne bodo plačali, bo vseeno godel, četudi bo hkrati tudi godrnjal. Po koncertu je sledila še pogostitev z dobrotami Šolskega centra Šentjur. (V. A.)
