Vsako leto v Domu starejših Šentjur organiziramo izlet stanovalcev, ki so težje pomični, in vsakič skušamo poiskati kakšno novo lokacijo, ki nam je dostopna in zanimiva. Zato najamemo kombi Društva paraplegikov iz Celja, ki lahko prevaža stanovalce na invalidskih vozičkih, del stanovalcev in spremstvo pa se pelje z domskim kombijem, ki ga je letos vozil naš Tini. Tako smo se letos povezali z zaposlenimi Doma starejših Idila, ki je od Šentjurja oddaljen približno 60 km, a zelo dobro skrit med štajerskimi griči, tako da je bila razdalja za nas malo daljša.
Na poti med Mariborom in Lenartom, sredi Slovenskih goric, v Vukovskem dolu, od leta 2004 stoji Dom starejših Idila – zasebni dom s koncesijo, ki nudi institucionalno varstvo 165 stanovalcem v eno- in dvoposteljnih sobah. Dom stoji na rahlo dvignjenem pobočju z razgledom na Perniško jezero, obronke Pohorja, bližnje vinograde, njive, travnike, posejane z rdečim makom, gozdičke …
Mak, simbol doma
Ko smo se po nekajminutnem iskanju vendarle znašli na dovozu v dom, nas je tam pričakalo veliko število stanovalcev in osebja. Pravkar so zaključili z zasajanjem balkonskega cvetja, na eni od teras pa je bila skupina stanovalcev, ki jih je obiskala članica Tačk pomagačk s svojim štirinožnim prijateljem, kosmatim terapevtom, kot mu pravim. Vsak od nas je dobil svojega spremljevalca, ki nas je pospremil v notranjost doma, kjer so nas povabili k okrepčilu. S fotografijami in z nekaj posnetki so nam predstavili široko paleto različnih dejavnosti, ki jih ponujajo stanovalcem. Izmenjali smo izkušnje in malo poklepetali o stanju zapolnjenosti v domovih. Razdelili smo se v dve skupini in vsako je po svoji strani popeljala skupina zaposlenih na ogled doma. Seveda smo bili navdušeni nad velikostjo prostorov in komoditeto stanovalcev, ki jo ponuja funkcionalna razporeditev tako skupnih prostorov kot posameznih sob v domu Idila. Sledilo je obilno in izredno okusno kosilo, ob katerem smo zopet neumorno klepetali in primerjali razmere v Idili in Šentjurju.
Vsega lepega je hitro konec in tako je napočil trenutek, da se tudi mi poslovimo od nadvse prijaznega in gostoljubnega vodstva ter osebja Doma starejših Idila. Ob slovesu smo si zaželeli, da se zopet vidimo, in povabili naše gostitelje, da nam v bližnji prihodnosti vrnejo obisk. (Jazbec Barbara, delovna terapevtka)
