Z začetkom februarja se je skoraj 700 izvidnikov podalo na pot z IndIVano Jones. Pot je bila polna preizkušenj, katere so izvidnikom in vodnicam predstavljale izziv. Preizkušali so se v kurjenju, kuhanju, bivakiranju, zgradbarstvu, raziskovali živali in rastline, pripravljali različne zemljevide, se urili v prvi pomoči in seveda podrobneje spoznavali našega ustanovitelja. Najbolj divji izzivi so bili kuhanje jajca v mahu in kuhanje enolončnice na švedski bakli z divjimi začimbami. Izdelovali so gugalnice in ptičjo hiško, v kateri so tri dni opazovali njene goste. Skrivali zaklad in pripravili komplet prve pomoči za na vodov potep.
Po vseh opravljenih izzivih so se najbolj vztrajni in neustrašni končno v živo spoznali z IndIVano. Ravno na vikend z godovnim dnem zavetnika veje izvidnikov in vodnic, sv. Jurijem, se je več kot 200 izvidnikov zbralo na travniku v Šentjurju.
Legenda o klobuku IndIVane
IndIVana Jones se je naveličal enoličnega dela kot profesor in se je s svojimi dijaki odpravil na urjenje v različnih veščinah preživetja. Urili so se v športnih spretnostih, postavljanju mosta iz vrvi, prepoznavanja sledi živali, preživetja le z uporabo rastlin v gozdu, različnih načinov netenja ognja… S tem so bili pripravljeni na izzive in pustolovščine. Izurjeni dijaki so pomagali IndIVani razvozlati skrivno pismo in odpreti kovček v katerem so zaklad pazile strašne kače. Premagali smo jih tako, da smo jih pojedli. Notri pa je IndIVano čakal klobuk in dragocenosti za vse dijake. V ta namen je priredil zabavo s »slavnim bendom«.
Vtisi izvidnikov, četovodji in tropa o dogodku
Ana, izvidnica, Breznica 1: »Težko pričakovani zaključni dogodek za letošnji IV-izziv je bil poln novih spoznanj, obrazov in lepih spominov. Naš skupni vikend je zagotovo najbolj zaznamovalo veliko novih ljudi, igranje roverčka v preveliki gruči skavtov in obnovitev prijateljstev s tistimi, ki jih že predolgo nisem videla. Vsekakor je bilo zanimivo tudi spanje na korenini po klancu navzdol, manjkalo pa ni niti spoznavanja novih stegov, njihovih različic skavtskih aktivnosti in ležanja na prenatlačeni šotorki. Najbolj si bom zapomnila orientacijo v mešanih skupinah in to, da me je ponoči zeblo v prste na nogah. Drugič bom s seboj prinesla volnene štumfe. Vse to skupaj se sešteje v nepozabljiv dogodek, ki mi bo še dolgo ostal v spominu.«
Blažka, izvidnica, Postojna 1: »Najlepše mi je bilo, ko smo vsi skupaj zvečer peli ob ognju in plesali skupaj z bendom. Najbolj v izziv mi je bilo izpulit kline od bivaka iz zemlje.«
Klea, izvidnica, Šentjur 1: »Na iv izzivu je bilo prečudovito, imeli smo občutek, kot da se je čas ustavil in smo zdaj obdani samo z naravo. Čas smo posvetili novim veščinam, igram in pletenju novih prijateljskih vezi. Seveda pa ni manjkalo tudi hrane in glasbe. Zvečer nas je čakal še čudovit koncert. Najbolj pa mi je v spominu ostal dogodek iz nočne straže, na kateri smo morali vsi stražarji, in bilo nas je šest, nazaj prižgati ogenj s kresilom in koščkom volne, saj je prejšnja straža pozabila vzdrževati ogenj. Naslednji dan pa smo seveda pospravili, se skupaj veselili pri maši in se poslovili z solzami v očeh. Klub kratkemu času, ki smo ga preživeli skupaj, smo navezali trdne prijateljski vezi in pridobili fantastične izkušnje.«
Anže, izvidnik, Litija 1: »Najbolj v izziv mi je bilo postavit bivak.«
Erik, izvidnik, Črnomelj 1: »Izziv mi je bilo priti na IV Izziv, ampak se je splačalo.«
Neja, Vid in Gašper, izvidniki, Slovenske Konjice 1: »Dvakrat smo mogli postavljat bivak, ker smo nekaj zašuštrali in da nismo šli blatni v spalko.«
Nejc, izvidnik, Šentjur 1: » Bilo je nepozabno! Najbolj me je presenetilo število udeležencev, v najlepšem spominu pa ohranjam koncertni večer. «
Judita, četovodja, Moravče 1: »Veš tisto, ko nekaj ne pričakuješ, pa moraš narediti. Neka dodatna odgovornost … To mi nikoli ni bilo všeč. Ampak skavtstvo je zanimiva reč tudi zaradi tega. Te prisili v nekaj, kar se na koncu izkaže za bombastično izkušnjo. No, tako se tudi meni ni dalo na IV izziv kot spremljevalka, četovodja, a sta me že isti dan moja izvidnika “nahajpala”. Moram priznat, da na koncu, sem jaz verjetno bolj uživala kot izvidniki in vodnice:) Spanje v bivaku—> check, sam obleč sem se morala dovolj, dobra družba, navdušenost in smeh—> check, plus opazovanje sovoditeljev, kako z ljubeznijo, iskrivostjo in odgovornostjo opravljajo svoje delo, sploh 4 organizatorji… kot štiriperesna deteljica I swear to God. Noro! Uglaunem, akcija, reakcija, pripelje do nepozabnega dneva.«
Sara, trop, Zagorje 1: »Letošnji IV izziv mi je res prirastel k srcu. Ko po nekaj mesecih pripravljanja končno vidiš v kaj vse se je razvilo vsako tedensko delo si lahko ponosen, da si bil dodan v ta SVOD. Še bolj pa si veselj, da si preko 300 izvidnikom in vodnicam dal izzive in jim nato za en dan omogočil ustvariti čudovite spomine.«
Vid, trop, Ljubljana 2: »K si udeleženec prejemaš, k si voditelj pa daješ!” Hja, saj, ne drži. Sploh pa ne za dogodke, kot so IV izziv. Že res, da je sredi leta, ko že tako ogromno dogaja. Že res, da je kup drugih obveznosti in si moreš vzet čas se za to. Ampak taka mera hvaležnosti, k jo pokasiraš od otrok po koncu zaključnega dogodka, se pa, iskreno, težko primerja z vsem trudom in časom vloženim v pripravo.«
Vse skupaj pa smo zaključili s Sveto mašo skupaj s starši in še zadnjič v zrak vrgli naše klobuke. (Klara Štor)
