Šentjur, 1. 2. 2025 – V Galeriji Zgornji trg je bilo v mesecu januarju možno ogledati razstavo Portret duše, ki jo je pri nas razstavil arhitekt in slikar Tadej Žugman. Svoje otroštvo je velikokrat preživel pri svojih starih starših, ki sta živela v prostorih kjer je danes stalna razstava o New Swing Quarteta. Na otvoritivi pa je zmanjkala tista češnja na torti – vodenje avtorja po razstavi. Zato so v JSKD OI Šentjur ponovno poprosili avtorja, da obiskovalcem razkaže svoja dela in vizijo, ki jo je zasledoval pri ustvarjalnju del.
Žugman je zažel na začetku, kjer je na zadnji dan razstave, prinesel svojo prvo sliko, ki jo je naredil leta 1953, pri svojih 14. letih. Takrat ga je v mentorstvo vzel očetov prijatelj slikar in fotograf, ki ga je vpeljal v slikanje z oljem. Ustvarjanje te slike pa je avtorja razstave za vedno spremenilo. Ko se je odločeval za študij je tehtal med študijem arhitekture ali slikarstva. Prevagala je prva, a slikati ni nikoli prenehal. Začel je slikati portrete znancev in njihove družine, kot darila za obletnice. Pozitivni odzivi so mu dali nov zagon.
Portret očeta in mame
Avtor pa najbolj s ponosom zre na portret svojih staršev, ki ga je naredil leta 2017 za 60. obletnico njune poroke. Posvetil se je pravilni legi rok in detaljem. Poslužil se je tudi slikarske tehnike, da pozornega občudovalca realističnih slik oči portretiranca vedno spremljajo. Njegov največje zadovoljstvo pa je bila ta slika, saj mu je končanem delu, največjo pohvalo dal tudi njegov oče, ki je na njegovo slikanje od takrat dalje gledal z drugačnimi očmi.
Avtor pa je z veliko ponosa opisal tudi drugo njegovo umetnijo – portret Antona Martina Slomška – kot Slomška za steklom večnosti v ozadju pa se razpostrira njemu ljuba pokrajina s cerkvijo sv. Ožbolta. Na deblo jablane pa je narisal tudi portrtret svojega deda, ki ga nevešče oko hitro spregleda. Zanimiva je bila tudi avtorjeva obrazložitev kako je “mozaično” sestavil tudi slomškov portret. Izposodil se i je škofovsko oblačilo, ki ga je oblekel njegov prijatelj in mu poziral za vse detajle. Za poteze obraza je naprosil drugega prjatelja, za frizuro pa naslednjega. Avtor se je na podoben način sprehodil skozi vse razstavljene slike, ki pa so skrivale marsikateri detalj – kot originalni koder las portretiranca itd … Čeprav bi o svojih delih avtor lahko še veliko povedal, pa ga je vendarle preganjal čas, ko je bilo potrebno tudi razstavljene fotografije umakniti in prostor v galeriji prepustiti novi razstavi. (Jure Godler)
