-0.1 C
Šentjur pri Celju
17/02/2025
sentjur.net

Slomškovi večeri: “Ta otrok bo živel!”

Ponikva, 25. 3. 2022 – V cerkvi sv. Martina na Ponikvi je potekal že tretji Slomškov večer. Gosta sta tokrat bila zakonca Lucija in Dušan Poslek. Poslušalcem sta zaupala svojo zgodbo, skozi katero sta skupaj reševala prepreke, ki jih jima je na pot postavljalo življenje. Za rdečo nit pogovora je skrbela Anka Dečman, za glasbeno popestritev pa so tokrat poskrbele pevke vokalne skupine Breskvice.

Lucija in Dušan Poslek sta mlada zakonca iz Rogatca. Poročena sta deset let in sta blagoslovljena s tremi otroki. Lucija je vzgojiteljica, Dušan detektiv. Spoznala sta se avgusta leta 2005 na Ptuju, kjer sta bila oba v vlogi animatorja. Lucija je bila domačinka, Dušan animator iz Rogatca. Mesece kasneje so se njune poti zopet križale, in sicer na srečanju mladih v Stični, kjer sta postajala drug drugemu všeč. Tam sta si izmenjala telefonski številki. Ko sta se začela pogovarjati, je Dušan študiral v Ljubljani, Lucija pa je bila v Mariboru, kjer je najprej zaključila srednjo šolo, nato še fakulteto. Njuna prva preizkušnja je bila kako kljub razdalji ohraniti stik in graditi njun odnos.

Ko se svet sesuje v trenutku

Uspešno sta premagala prvo oviro in se po končanem šolanju podala na njuno življenjsko pot. Kot pripovedujeta, se je njuno skupno življenje najprej odvijalo po vseh pričakovanjih in poteh, ki sta si jih na nek način želela. Kljub temu, da sta oba izhajala iz tradicionalno vernih družin, sta želela tudi svoji družini privzgojiti vero in zaupanje v samega Boga. Sprva sta kljukala stvari, ki sta si jih želela v svojem življenju, in vse se je zdelo sila preprosto.

Najprej poroka, služba, skupno življenje in vse skozi se je zdelo, da je vse potekalo po ustaljenem ritmu. Kmalu sta postala starša in njuna nosečnost je potekala po šolsko. Rodil se jima je prvi sin Filip. Počasi, ko sta videla, da vse poteka normalno in da življenje teče, kot mora, sta si zakonca zaželela še enega otroka. Kmalu sta bila blagoslovljena z novo nosečnostjo. Sprva se je nosečnost pričela spontano in ponovno sta bila vesela, da je njuno življenje obogateno še za novo veselje.

A kaj kmalu sta spoznala, da je tokrat Božji načrt malce drugačen, saj sta deklico, žal, izgubila. »Takrat se nama je sesul svet. Bila sva na tleh, nisva vedela, kaj se dogaja, zakaj je do tega prišlo. Sva morda naredila kaj narobe, saj je do zdaj šlo vse prav?« pripoveduje Lucija. Kot pravi, sta takrat najprej poiskala pomoč pri domačem duhovniku, ki jima je s pogovorom pomagal priti skozi vse to in jima svetoval duhovne vaje, kjer sta med drugim začutila nekakšen mir in tukaj sta se odločila, da bosta v svojem življenju še bolj na široko odprla vrata Bogu.

Nedonošena

Kljub njuni preizkušnji sta zakonca v sebi še vedno imela močno željo še po enem otroku, a tukaj je bilo prisotno mnogo dvomov in strahov, vendar sta skupaj zmogla. Njun trud in upanje sta bila nagrajena s ponovno nosečnostjo. Tudi ta je bila polna dvomov in strahu, saj ko ima človek za sabo takšno izkušnjo, ga nekako vedno spremlja. »Lahko je reči, moraš zaupati, a ko prideš do te točke, je bistveno težje kot prej. V teoriji se to da, ampak ko to preneseš v prakso, pa je veliko spraševanj in velika preizkušnja, kako bo vse potekalo,« pravita zakonca.

Otrok se je razvijal normalno vse do 25. tedna nosečnosti. Ob enem od rednih pregledov pa so Luciji povedali, da se je njeno telo začelo pripravljati na porod. Hčerka Rebeka se jima je tako rodila v 25. tednu nosečnosti z začetno težo 640 gramov in kmalu po porodu ji je teža še dodatno padla. Detece je bilo pod budnimi očmi specialistov v inkubatorju v UKC Ljubljana. Njuno največje začudenje pa je zagotovo bilo vprašanje, ki se je večkrat ponovilo v njunih mislih: »Kako lahko tako malo nebogljeno dete pri tej starosti sploh živi?« Za njima je težka pot, ki pa sta jo kljub težkim preizkušnjam uspela prebroditi skupaj v zaupanju v Boga.

Bog, sem te jaz prosila za to?

Po dobrih treh mesecih sta se Lucija in hčerka Rebeka vrnili domov. Danes je Rebeka vesela in zdrava deklica, ki v polnosti uživa svoje otroštvo. Po vsem prestanem sta zakonca soglasno že mislila, da je s to preskušnjo Božji načrt že uresničen, a žal to še zdaleč ni bilo vse. Pred dobrimi tremi leti sta zakonca bila blagoslovljena s četrto nosečnostjo. Takrat so se kot družina vsi veselili lepe in nove izkušnje, ki bo prišla v njihovo življenje. Velik poudarek so dali komunikaciji in pogovoru v sami družini.

Oba otroka, tako Filip kot Rebeka, sta že dobro vedela, kaj se dogaja in da bosta postala starejša bratec in sestrica. Kljub preizkušnjam pa sta zakonca vseeno bila malce v dvomih zaradi izkušenj, ki sta jih prestala. Sprva je vse potekalo, kot mora, a na enem od pregledov so zdravniki postavili sum na diagnozo, pri kateri je šlo za nepravilnost pri razvoju možganov. Začela sta se spraševati, kako mu lahko pomagata in kaj mu lahko nudita, da bo imel dostojno življenje. Kljub pogovoru in zavedanju situacije, ki so jima jo strokovnjaki predstavili, sta bila zakonca optimistična in Lucija je samo še dodala: »Ta otrok bo živel in pika!«  In prav ta stavek je zaznamoval celotno nosečnost.

Že pred rojstvom so se kot družina močno pripravljali na Klemnov prihod in prosili za čudež, da se diagnoza ne bi uresničila. A pri rojstvu se je diagnoza, žal, potrdila. Čeprav se pri njuni prošnji ni zgodil čudež, za katerega sta prosila, pravita, da se je ob vsem tem zgodilo ogromno majhnih čudežev, ki so bili zelo pomembni. Lucijina nosečnost je normalno potekala do konca in Klemen se je rodil normalno kot vsak otrok. Žal pa je Klemen kmalu po rojstvu doživel dihalno stisko in so ga za njegovo ohranitev pri življenju morali intubirati, da je lahko ostal pri življenju. Žal so zdravniki po nekaj dneh potrdili njegovo diagnozo. Po nekaj dneh so se zdravniki odločili, da Klemna odklopijo in mu dajo priložnost, da sam zadiha. Klemen je zadihal sam in takrat se je staršema odvalil velik kamen od srca.  Njihovo življenje je še danes nepredvidljivo, saj se skozi Klemnove situacijo vedno naučijo kaj novega.

V veri je moč

Kljub vsem preizkušnjam, skozi katere sta šla, sta hvaležna svojim staršem, da sta v njima zasadila seme vere, ki je kot onadva raslo in zorelo ter ju skozi preizkušnje naučilo zaupanja drug v drugega in predvsem v Boga. Želita si, da bi moč vere zmogla učiti tudi njune otroke in jih z Božjo pomočjo popeljala na njihovo pot skozi življenje. Njunemu pričevanju lahko v celoti prisluhnete na tej povezavi. (Tjaša Ferlež)

Sorodne novice

Z nasmehom pod orehom na Prevorju

Urša Kajba

S krstom mladega vina zaključek Martinovih dni na Ponikvi

Urša Kajba

Sobotni Martinovi dnevi postregli s številnimi dogodki

Tjaša Ferlež

Peš s Ponikve v Šentjur

Tjaša Ferlež

Ankaran 2024: Počitnice malo drugače

Tjaša Ferlež

Globoka glasba in močne besede na Ponikvi

Tjaša Ferlež
Lokalni novičarski portal

Ta spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje vaše izkušnje. Predvidevamo, da se s tem strinjate, lahko pa se odločite, če želite. Sprejmi Preberi več