Šentjur, 29. 10. 2015 – Begunski val, o katerem pišejo vsi mediji, se je spremenil kar v reko beguncev. Državni organi policije in vojske ne uspejo več sami usmerjati toka, zato so jim na pomoč priskočili številni prostovoljci Rdečega križa (RK) in drugi. Pogovarjali smo se s sekretarko Območnega združenja Rdečega križa Šentjur Andrejo Tisel. Tislova z ekipo prostovoljcev pomaga pri razdeljevanju pomoči imigrantom, nastanjenim v prehodnem centru v celjskem Golovcu. Ker velikokrat opazimo zelo dvosmerne informacije, kdo so spoh ti prebežniki, smo sekretarko vprašali kar iz prve roke.
V reševanje begunske krize se je vključil tudi RK. V kakšni meri ste prisotni pri reševanju problema beguncev?
Pri reševanju tega problema smo vključeni z ekipami prve pomoči, prisotni pa smo tudi s prostovoljci RK. Naša naloga v Celju je delitev toplih obrokov in sodelujemo pri pospravljanju nastanitvenega centra. Naše ekipe so prisotne v popoldanskem času med 13. in 18. uro s petimi prostovoljci, hkrati pa z dvema članoma ekipe Prve pomoči. Včasih pa dežuramo tudi čez vso noč od 19. ure popoldan do 7. ure zjutraj z dvema članoma.
Kakšna je situacija z begunci, kdo so ti ljudje iz prve roke?
Ti ljudje so mešanih narodnosti – od Pakistancev, Iračanov, Sicev, Afganistancev, ki iščejo boljše življenje.
V medijih krožijo različne informacije – od mirnih skupin otrok in starejših pa do vandlov in nasilnežev?
Kot prvo moramo ločiti, ali gre za sprejemni center ali za nastanitveni center. V sprejemnih centrih se pojavljajo večje težave, kot jih spremljamo po televiziji. Gre za to, ker se tam zbirajo večje skupne beguncev – tudi po nekaj 1000. Vsi bi radi šli naprej. Gre za različne populacije – od mlajših do srednje starosti, do izgredov prihaja ravno tam. Pri nastanitvenih centrih pa je situacija drugačna – veliko bolj umirjena. Ljudje komaj čakajo, da si odpočijejo. Ko vidijo postelje, so vsi srečni, da se uležejo in odpočijejo, saj v sprejemnih centrih ni počivališč. Glede incidentov se moramo zavedati, da so ti razmeroma redki in kot kapljica v morje. Mediji pač na to usmerijo svoje luči.
V kakšnem jeziku se sporazumevate in s kakšnimi težavami se na vas obračajo begunci?
Na nas se obračajo, predvsem kar se tiče nudenja prve pomoči z raznimi obolenji – viroze, s katerimi se srečujemo tudi mi, prehladi, bolečine v grlu, žulji in manjše rane. Večjih zdravstvenih težav ni. Pojavljati so se začele tudi driske, saj so ti ljudje že več dni na poti s podobno hrano, ki jo prejemajo vsepovsod. Kar se tiče komuniciranja, se lahko večinoma pogovarjamo v angleškem jeziku, drugače pa tudi kažemo kar z rokami.
Se vam kakšen primer begunca zelo usedel v srce?
To je predvsem odvisno od tega, kakšen tip človeka si. Najbolj se ti vtisnejo v spomin ljudje, ki pridejo v nastanitveni center v jutranjih urah – premraženi in izpod neba. Vidiš, kako čakajo na topel obrok, kako so utrujeni. Vtisnejo se ti v spomin otroci in njihova utrujenost. Ko starši, ko zaspijo, pozabijo na otroke. Včasih se otroci ponoči zbudijo in iščemo pravo mamico, da jo prebudimo in ob njo položimo otroka. Včasih nahranimo tudi kakšnega dojenčka, za katerega mamica ne ve, da se že eno uro joka zraven nje.
Kako je za naprej? Kako dolgo boste na voljo?
Kar se Celja tiče, smo regijsko povezani. Naš kordinator je Aleš Vrečko, ki dela razpored osmih Rdečih križev, ki smo vključeni v celjsko regijo. Tako da dobivamo na okoli 10 dni razporede, kdaj moramo biti v pripravljenosti. Ta krog se bo vrtel še kar mesece. Zaenkrat še zmoremo, vendar vabimo še nove prostovoljce, sami smo počasi, tako mi zaposleni na RK kot prostovoljci, že izčrpali. V naše vrste vabimo tudi medicinsko osebje z nudenjem prve pomoči. Pomoč nudimo tudi kot poizvedovalna služba, kar pomeni, da se na nas obrne nekdo, ki išče svoje družinske člane. Izkušnjo sem imela, da je v Celje pripotoval oče sam, medtem ko so žena in otroci ostali nekje na hrvaški strani. To popišemo na obrazcih in pošljemo na Rdeči križ Slovenije, kjer združujejo te podatke.
Še potrebujete kaj v RK za pomoč beguncem?
Včeraj smo zbirali odeje in čevlje, vendar na celjskem območju ne opažamo toliko stiske v zvezi s tem. Izredne akcije zaenkrat niso potrebne. (Jure Godler)
