Prevorje, 16. oktober 2026 – V petek, 16. oktobra 2026, je v večnamenski dvorani Podružnične osnovne šole Prevorje potekal prvi Anin večer v sezoni 2026/2027, sicer že 97. po vrsti. Letošnja praznična sezona bo za Kulturno društvo Prevorje še posebej slovesna, saj bodo v njej obeležili tudi jubilejni 100. Anin večer.
Večer so na začetku in ob koncu s pesmijo polepšali ljudski pevci iz Šentruperta, ki so s svojim nastopom poskrbeli za prijetno domače vzdušje. S svojo dobro voljo in ljubeznijo do ljudske pesmi pomembno prispevajo k ohranjanju ljudskega izročila. Ljudska pesem namreč ni le spomin na preteklost, temveč živa dediščina, ki povezuje ljudi, ohranja kulturno identiteto in se prenaša iz roda v rod.
Tokratni gost Aninega večera je bil Rajko Bošnjak iz Tomačevice na Krasu, nekdanji učitelj in ravnatelj Waldorfske šole v Žalcu, danes upokojenec, ki je svojo življenjsko pot usmeril v preprostejše, svobodnejše in z naravo tesneje povezano življenje. Povabila na Prevorje se je razveselil, saj ceni domačnost, povezanost in ljudi, ki znajo stopiti skupaj. Prav to je začutil tudi na Prevorju, kjer je med ljudmi zaznal močno povezanost.
Jakčev dol – rodovno posestvo, ki raste s srcem
Po bolezni se je Rajko odločil za pomembno življenjsko spremembo. Kupil je posestvo, ki ga je poimenoval Jakčev dol, postal vegetarijanec in se posvetil pridelavi lastne zelenjave. Danes si večino zelenjave pridela sam, skupaj s hčerko, njegovo posestvo pa je veliko več kot vrt ali prostor za samooskrbo. Je prostor ustvarjanja, raziskovanja, sobivanja z naravo in iskanja notranjega miru.
Rodovno posestvo po njegovem razumevanju ni le kos zemlje, temveč celovit prostor, ki človeka povezuje z njegovimi koreninami, družino in prihodnjimi rodovi. Pomembna je tudi njegova psihološka razsežnost – občutek pripadnosti, zavedanje lastnih korenin in ohranjanje družinske zgodbe, ki jo simbolizira rodovno drevo. Posestvo naj bi obsegalo približno en hektar, na njem pa naj bi se vzpostavili raznoliki ekosistemi. Zato sta na Jakčevem dolu tudi čebelnjak in ribnik, ki omogočata življenjski prostor različnim živalskim in rastlinskim vrstam.
Rajko teži k preprostemu življenju, notranji svobodi in navdihnjenemu bivanju. Njegov vsakdan ne temelji na kopičenju stvari, temveč na ustvarjanju z lastnimi rokami, opazovanju narave in veselju ob tem, kar nastane. Na posestvu nima elektrike, ima pa vodo. Pri delu se ne zanaša na zapletene stroje, temveč predvsem na kramp – z njim koplje, oblikuje prostor in postopoma ustvarja nove kotičke. Ko ga vprašajo, kaj bo nastalo iz njegovega kopanja, včasih niti sam ne ve. Pusti, da ga vodijo zamisel, trenutek in okoliščine. Tako so nastajali letna kuhinja, kopalnica na prostem in številni drugi posebni prostori.
Tudi zemljo obdeluje drugače, kot smo vajeni. Ne prisega na klasično prekopavanje, temveč rastline sadi v plasti organskega materiala, s katerim prekriva tla. Tako se postopoma ustvarja kakovosten humus, ki ga je iz leta v leto več. Narava opravi velik del dela, človek pa ji pomaga in se od nje uči.
Ustvarjanje brez načrtov in odvisnosti
Na Jakčevem dolu je s kopanjem nastal tudi labirint. Ko je Rajko za ureditev ribnika potreboval zemljo, je kopal naprej in tako je nastala približno sedem metrov globoka zemljanka. Od tam je izkopal še dodatnih sedem metrov globok prostor, ki mu služi kot hladilnik. Na posestvu je uredil tudi srčno zavetišče, zgradil zidane visoke grede in ustvaril srčni grad. Vse je med seboj povezano in premišljeno umeščeno v prostor, čeprav se je marsikatera zamisel porodila šele med delom. Posestvo je tako postalo zaključena celota, v kateri ima vsak kotiček svojo zgodbo in namen.
Posebno mesto na njem imajo živali. Rajko ima kokoši, mačka, dva osla, kobilo, zajce in morske prašičke. Z njimi sobiva, jih opazuje in sprejema kot del vsakdanjega življenja. Narava zanj ni nekaj, kar bi bilo treba obvladovati, temveč prostor, v katerem človek najde svoje mesto.
Zelo rad je obkrožen tudi z vnuki in drugimi otroki. Želi jim pokazati, da je mogoče veliko narediti z rokami in preprostim ročnim orodjem. Pri tem ne gre le za praktično znanje, ampak tudi za potrpežljivost, vztrajnost, ustvarjalnost in samostojnost. S svojim zgledom jim sporoča, da za ustvarjanje ne potrebujemo vedno strojev in da ni treba biti odvisen od tehnologije, če lahko marsikaj naredimo sami.
Na Jakčevem dolu se pogosto zbirajo obiskovalci. Rajko in njegova žena jih sprejemata odprto in srčno, ne da bi za obisk pričakovala plačilo. Velik del njunega življenja temelji na medsebojni pomoči, blagovni menjavi in drugačnem razumevanju materialnih vrednot. Tudi njun partnerski vsakdan je nekoliko drugačen od ustaljenih predstav: dva dni je Rajko v Ljubljani pri ženi, dva dni žena pri njem na Krasu, tri dni pa preživita vsak na svojem. Kot pravi, takšen način življenja dobro deluje.
Rajko se pošali, da uživa dve pokojnini – finančno in še pokojnino brezdanjega miru. S tem lepo povzame bistvo svoje življenjske filozofije: človek je lahko bogat tudi takrat, ko ne razpolaga z veliko materialnimi dobrinami, če ima dovolj časa, svobode, miru in ljudi, s katerimi lahko deli svoje življenje.
Rodovna posestva – dediščina za prihodnje rodove
Večer na Prevorju je pokazal, da je življenje lahko preprosto, a hkrati polno vsebine. Rajkova zgodba spodbuja k razmisleku o tem, koliko zares potrebujemo, kako ravnamo z zemljo in kakšen svet želimo zapustiti svojim otrokom in vnukom. Rodovno posestvo ni zgolj prostor samooskrbe, temveč tudi priložnost za ohranjanje znanja, vrednot, odnosov in spoštljivega odnosa do narave.
Tudi na Kozjanskem in v širši okolici najdemo posestva in pobude, povezane s podobnim načinom razmišljanja. Med njimi je posestvo Križan Lipnik v Pristavi pri Mestinju, pa tudi posestva na območju Pristave pri Vojniku, Ponikve in Laškega. Rodovna posestva in njihov pomen raziskuje Andreja Cepuš v knjigi Vrt ljubezni: O rodovnih posestvih, ki odpira razmislek o zemlji kot prostoru povezanosti, osebne rasti in ustvarjanja prihodnosti.
- Anin večer je tako ponudil več kot le predstavitev nenavadnega posestva. Bil je povabilo k preprostejšemu življenju, ustvarjanju z lastnimi rokami, večji povezanosti z naravo in predvsem iskanju tistega, kar nam prinaša notranjo svobodo. Rajkova zgodba nas opominja, da ni nujno, da vnaprej vemo, kaj bo nastalo. Včasih je dovolj, da začnemo kopati, ustvarjati in zaupati življenju – korak za korakom, z odprtim srcem.
Za prijetno druženje in pogostitev v neuradnem delu večera so poskrbeli krajani Dobjega pri Lesičnem, ki so s svojo gostoljubnostjo lepo zaokrožili srečanje. Tudi takšni trenutki potrjujejo, da Anini večeri niso le priložnost za zanimiva predavanja in nove poglede, temveč predvsem prostor druženja, povezovanja in ohranjanja skupnosti.
(Tjaša Ferlež)
