Šentjur, 5. 8. 2021 – Tudi letošnje leto so dijaki in dijakinje pisali maturo. Matura je izpit štirih let, pa tudi velik stres za vse, ki se borijo za vpis na fakultete, kjer so omejitve sprejetega števila bodočih študentov. Zato je vsaka ocena na maturi še kako pomembna. Ne smemo pa pozabiti, da maturo ločimo na splošno maturo, ki jo pišejo gimazijci, in poklicno, ki jo pišejo ostali. Čeprav sta naziva za najboljše – zlati in diamantni maturant – pri obeh enaka, so velike razlike med težavnostjo mature. Čeprav še ni končnih rezultatov (kar nekaj maturantov je podalo pripombe na svoje ocene), je diamantnih maturantov (tistih, ki so na maturi dosegli vse možne točke) v Sloveniji 15. Med njimi je tudi Maja Mesarec, maturantka I. gimnazije v Celju, ki je pred štirimi leti končala izobraževanje na OŠ Slivnica pri Celju. Z njo smo se pogovarjali o maturi in o njeni svetli prihodnosti.
Maja, se nam lahko na kratko predstaviš?
Sem Maja, stara sem 19 let in pravkar sem končala srednjo šolo. Doma bi me verjetno opisali kot radovedno in ustvarjalno. Veliko sem v naravi, rada tečem, berem, meditiram, fotografiram. Ljubiteljsko igram kitaro, včasih tudi kaj napišem. Veliko mi pomeni tudi varovanje okolja in skrb za živali, ogromno časa preživim s svojo psičko in mačko.
Zakaj si se po osnovni šoli odločila, da šolanje nadaljuješ na programu splošne gimnazije na I. gimnaziji v Celju?
Vedela sem, da bom šolanje nadaljevala na gimnaziji, saj sem se pretežno zanimala za poklice, do katerih lahko prideš samo z univerzitetno izobrazbo. Za I. gimnazijo sem se odločila, ker sta jo obiskovala tudi moj brat in sestrična in sem o njej slišala samo pozitivne stvari. Prav tako sem predvidevala, da se bom vpisala na fakulteto z visokimi omejitvami, zato so me odlični rezultati dijakov s I. gimnazije v Celju prepričali, da bom tam maturo dobro opravila.
Srednjo šolo si začela obiskovati v živo, zadnje leto in pol pa jo je zaznamovala epidemija s poukom na daljavo. Kako si doživljala čas pouka na daljavo?
Čas pouka na daljavo mi je prinesel malo več časa, ker se drugače dolgo vozim v šolo, a to je verjetno edina pozitivna stvar, ki se je spomnim. Primanjkovalo nam je druženja, bili smo pasivni, pouk je postajal boleč zaradi večurnega gledanja v računalnik. Menim, da se je psihično stanje dijakov kot celote opazno poslabšalo in želim si, da bi lahko jeseni normalno hodili v šolo. Čeprav je pouk na daljavo v nekaterih pogledih bolj praktičen in ekonomičen, nikakor ni človeški.
Kaj bi rekla, v čem se skriva recept za uspeh? Kaj je pripomoglo k tako izjemnemu dosežku – postati diamantna maturantka?
Joj, haha, na to vprašanje še kar ne znam odgovoriti. Nikoli nisem načrtovala tega dosežka, zato nimam posebnega recepta zanj. Vedela sem, da potrebujem veliko točk za vpis na fakulteto, a to je bil moj edini cilj. Maj in junij sta bila vsekakor naporna, težko se je motivirati za celodnevno učenje, sploh ko zunaj sije sonce. Meni osebno je pomagalo, da sva si s prijateljico naredili urnik in se učili skupaj. Tako sva druga drugo motivirali in si pomagali, če katera ni česa razumela. Po večurnem učenju in pogostem glavobolu mi je koristil tudi tek, ki me je navdal z novo motivacijo. Za maturo sem se zares začela pripravljati v maju, a večino znanja sem osvojila v preteklih štirih letih. Profesorji na I. gimnaziji so nas za maturo odlično pripravili in vsem sem izredno hvaležna.
Po napornem letu je zagotovo čas za počitek. Kateri so tvoji hobiji, kaj rada počneš v prostem času?
Trenutno polnim svoje zaloge druženja, ki so se izpraznile med šolanjem na daljavo in intenzivnim učenjem v maju in juniju. Za svoje hobije še pravzaprav sploh nisem imela časa, ker me ni bilo prav veliko doma. V naslednjem mesecu pa načrtujem več časa zase. Imam še veliko knjig, ki jih želim prebrati, in veliko pesmi, ki jih želim zaigrati. Verjetno bom še kaj naslikala in fotografirala, pa tudi počitek se ne sliši slabo.
Kakšni so tvoji načrti za naprej?
V oktobru začnem s študijem na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Že od nekdaj me privlačijo poklici, s katerimi bi lahko pripomogla k boljšemu svetu in pomagala ljudem. Zanimalo me je ogromno stvari, od umetnosti do politologije in psihologije, še do zadnjega meseca sem se odločala med fakultetami. Na koncu sem se odločila za Medicinsko fakulteto, saj vključuje tako naravoslovno raziskovanje kot pomoč ljudem.
Prav tako mi je poklic zdravnika že od malega blizu, saj je zdravnica tudi moja mama. V težkem letu epidemije, ki je za nami, pa sem do zaposlenih v zdravstvu začutila še večje spoštovanje zaradi neverjetnih obremenitev, ki so jih prestajali. Verjetno mi pri študiju in poklicu ne bo vedno lahko, a sem se pripravljena potruditi po najboljših močeh.
