Šentjur, 24. 6. 2016 – Slovenija je praznovala. Za njo je četrt stoletja samostojnosti, četrt stoletja, odkar je Milan Kučan na Trgu republike v Ljubljani izrekel v naslovu omenjene besede. Spomin na dogodke pred petindvajsetimi leti pa je za prenekatere Slovence še precej živ. Ob tej priložnosti se je po vsej državi zvrstilo mnogo prireditev v počastitev težkih trenutkov pred 25 leti. Osrednja občinska prireditev ob dnevu samostojnosti se je letos odvijala v telovadnici Osnovne šole Blaža Kocena na Ponikvi. Po uvodnem nagovoru povezovalke Polonce Jazbinšek so v postroj prišli praporščaki domoljubnih veteranskih organizacij in tam ostali do konca slavnostnega govora.
Pred mikrofon je kot osrednji govornik stopil doktor slavistike in zgodovine Igor Grdina, sicer znanstveni svetnik na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU, ki je bil do nedavne zgodovine naše države precej analitičen. V svojem govoru se je dotaknil polpretekle in nedavne zgodovine našega naroda, za trenutek dlje pa se je zaustavil pri moderni zgodovini, kjer je izpostavil: “Zgodovina je že marsikaj, kar je bilo neogibno potrebno, da se je Slovenija pred petindvajsetimi leti mogla preobraziti v državo. Tudi to, kar živimo danes, se bo kmalu preselilo v prihodnost. Najprej bo vse bodisi navdihujoč bodisi svarilen spomin, nato bo, če se ne bo pozabilo, zgodovina. Zanjo pa je dobro vedeti, da ni disciplina, ki so si jo izmislili mrtvi za trpinčenje živih, temveč zakladnica izkušenj. Predvsem drugim je skrinjica premisleka, ki vedno zadeva bodisi nekaj bodisi nekoga.”
Za kulturni program proslave so tudi letos tradicionalno poskrbeli člani Pihalnega orkestra Šentjur z gosti. V soju žarometov sta se jim pridružila mešana pevska zbora Sonce s Ponikve in Zarja s Planine, kot solisti pa so nastopili še Matic Plemenitaš, Nikolina Novak, Mitja Kamplet in Matevž Pušnik.
Razgibana proslava je zbrane opomnila o pomenu narodne zavesti in pomembnosti tega, da smo samostojni ter poudarila tudi pomen enotnosti, česar nam zadnje čase v deželici na sončni strani Alp kronično primanjkuje. (Zoran Borovšak)
