Najpogostejše vprašanje, ki smo si ga zastavljali tisti, ki smo obiskovali Osnovno šolo Dramlje ter jo zaključili pred natanko 20 leti. Matematika je jasna! Stari smo/bomo … let. No, veliki smo že! 😀
Nedvomno zadosten razlog, da smo se morali srečati in preveriti, koliko smo se spremenili v teh prehitro preteklih letih. Uspelo se nam je povezati in dogovoriti, da se dobimo v soboto, 20. 4. 2024 ob 17. uri pri Okrepčevalnici Čater. Želeli smo si, da se ponovno srečamo v domačem kraju, kjer smo odraščali ter preživeli svoje otroštvo, preden nas je pot popeljala v (odrasel) svet. Zagotovo je pot v življenju bila lažja in lepša zaradi razredničarke Anice Čede, ki nas je »imela« matematiko, in takratnega ravnatelja, učitelja biologije, fizike, kemije, prve pomoči, … Ivana Čedeta, ki poosebljata potrpežljiv ter s spoštovanjem in z zaupanjem oplemeniten zakonski tim. Sta več kot zgolj šolska učitelja, saj tvorita in živita odnos, ki ga šele zdaj, ko smo že »veliki« spoznavamo, razumemo in si ga želimo, da bi ga bili deležni tudi mi. Nismo si znali predstavljati, da na druženje ne bi povabili osebi, ki sta nas toliko naučila pri šolskih predmetih, še veliko več pa za življenje.
Že samo srečanje je bilo tako pristno, da se je orosilo tudi kakšno oko in zatresel glas, pa vendar je najlepše šele sledilo. Razredničarka Anica Čede nam je prinesla odejo z našimi našitimi imeni, katero smo ji podarili na valeti. Odeja, ki je še vedno lepa kot prvi dan in ki ne ogreje samo telo, ampak tudi dušo in srce. Po neverjetnem presenečenju smo druženje nadaljevali ob večerji in gledanju fotografij, ki so sprožile številne zadrege, navale smeha, predvsem pa so obudile spomine, kako lepo smo se imeli, koliko smo doživeli, videli, … Več kot 20 let nazaj … Že naslednji dan smo predali tiskane fotografije ter zvečer prejeli odgovor razredničarke, ki ga zaradi sporočila navajamo v celoti:
»Dragi moji učenci!
Razmišljala sem kaj vam naj napišem. Preprosto vam povem, da sem se v soboto počutila kot vaša učiteljica izpred 20 let. Vrnila sem se v mlajša leta, se med vami, kot takrat, izjemno dobro počutila, za kar sem vam nadvse hvaležna. Tisti trenutek, ko sem postala vaša razredničarka, sem vas vzela za svoje in tako bo ostalo za vedno. Vesela sem, da so vaše življenjske poti urejene, da imate službe, da imate voljo in cilje, da se znate smejati, ste ustvarjalni, da ste skratka v glavnem zadovoljni s svojim življenjem, brez težav pa seveda ne gre. Vesela sem tudi, da niste pozabili naših skupnih akcij in doživetij. Želim vam vso srečo tega sveta in da se kmalu spet srečamo. Pri nas na vratih piše dobrodošli. Lep dan! Anica« (Učenci, ki smo OŠ v Dramljah zaključili 20 let nazaj)
