Slovenske Gorice, 4. 12. 2019 – Sreda je bila lepa in kot naročena, da z dobrimi željami pospremi prav posebne popotnike izpred šentjurske avtobusne oaze. Poln avtobus in dodatno spremljevalno vozilo sta krenila proti obmejni občini Šentilj s prav prijetno nalogo.
Likovni ustvarjalci Šentjurja so v organizaciji Občin Šentjur in Šentilj v sodelovanju s Knjižnico Šentjur in Domoljubnim društvom Franjo Malgaj Šentjur v galeriji Methansove hiše pri Zgornji Velki v Slovenskih Goricah ustvarili izjemno razstavo likovnih del udeležencev likovne kolonije Ipavčeva paleta II, ki je potekala septembra v Šentjurju. Izbrana tematika je bila osredotočena v resnično moč in zgodovinsko zgodbo, ki jo je ima naš rojak pod naslovom Malgaj na severni meji. Na ogled je bila postavljena tudi dokumentarna razstava o Franju Malgaju, častniku generala Rudolfa Maistra.
Šlo je za načrtovano in domiselno izvedbo gostovanja razstave ob nacionalnem projektu Ta veseli dan kulture in ob zaključku Malgajevega leta v občini Šentjur.
Šentiljskim lepotam naproti
Samo pot skozi Maribor proti šentiljskim lepotam je bila ob živahnih sončnozahajajočih žarkih še toliko bolj prijetna. V zraku je nekaj viselo – pričakovanje, presenečenje, zagotovo nekaj. In res. Dobrodošlico smo doživeli v sodobno urejenem in izvirno prostorsko umeščenem Turistično informativnem centru Šentilj. Prejeli smo osnovne informacije o občini kot družbene, ekonomske, gospodarske in kulturne celote, ki živi ob državni meji s sosednjo Avstrijo. Ko vstopiš v ta prostor hitro dojameš, da Šentiljčani znajo privabiti zanimanje o tem kaj občina je in kaj ponuja kot turistična destinacija.
Še posebej je zanimiva nazorna predstavitev njihovega časa pred 16 milijoni let, ko je tod gospodovalo Panonsko morje. Seveda nas je čas priganjal, pohiteti smo morali k najpomembnejšemu dogodku. Vožnja po slikoviti krajini Slovenskih Goric, lepih cestah, mimo skrbno urejenih naselij nas je najprej zapeljala k delujočemu splavu preko reke Mure, ki vodi k sosedom Avstrijcem. V sezoni tu reko Muro v glavnem prečkajo pohodniki pa tudi do 400 kolesarjev na dan. Med vožnjo proti cilju smo marsikaj zanimivega izvedeli o papirnici na Sladkem vrhu, o prigodah znanih lokalnih kulturnih ustvarjalcev in o življenjskem utripu prebivalcev.
Skozi hitri prebeg, ki nam ga je na postankih predstavljal podžupan Občine Šentilj, nas je noč pripeljala na kratko okrepčilo in prijateljski obisk k domačiji Methans in v lepo okrašeno idilično romarsko središče Marije Snežne. V njenem zavetju smo s strani najodgovornejšega učitelja svetišča izvedeli poučne nauke o vsakdanjem osebnem, družinskem ravnanju, o skrbi za človeka, o spoštovanju najglobje intimnosti vsakega posebej kot tudi o skrbi za naš planet.
Galerija v Methansovi hiši
Po ogledu stalne kiparske razstave Gabrijela Korbiča smo prispeli na osrednji dogodek v galerijo Methansove hiše, ki jo vodi Leopold Methans. Gospod Methans je član organizacije Interpret Evrope, pri kateri je pridobil certifikat Vodnik interpretator, katerega prioriteta je ohranitev kulturne dediščine, je prejemnik mnogih plaket, priznaj Zveze likovnih društev Slovenije, Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti in Občine Šentilj. Leta 2017 je prejel priznanje za enkraten dosežek, letos pa bronasto plaketo Občine Šentjur. V izjemnem vzdušju, ki so ga ustvarili nasmejani obiskovalci in likovne izpovedi na temo Franjo Malgaj smo doživeli čudovito tenkočutno otvoritev razstave, ki se lahko zgodi zgolj ko sta vzajemni načrtnost in spontanost.
Ob zelo kvalitetnih izvajanjih vseh govornikov in nastopajočih glasbenih gostov – Šentjurskih muzikantov in Pevcev ljudskih pesmi Zgornja Velka smo bili vsi prisotni ganjeni. Dogodek se nas je v magičnem ambientu močno dotaknil, da poznejši ogled od slike do slike ni bil le ogled ampak upogled v dušo likovnega dela in njenega ustvarjalca, ki ti z rahlim namigom odpre vrata v bistvo namena ustvarjanja in nagovori k poistovetenju ter srečanju z Malgajem. On je bil z nami in v središču pozornosti.
Po otvoritveni slovesnosti se je iz prostora razvila živahna in prijateljska debata tudi v druge galerijske prostore. Povsod se je nekaj dogajalo. Dobili smo občutek po celotnem ogledu, da lebdimo hkrati v spodnjem, srednjem in zgornjem svetu ene celote. Prijaznosti, gostoljubnosti in vrhunske domače postrežbe kar ni bilo konca. Dogodek nas je tako presunil, kot da se je ustavil čas in nas pustil v veselju ter radosti kot male otroke.
Zadnja postaja so bile Apačah, kjer so nam prijazno pokazali likovno razstavo, na kateri so razstavljali tudi udeleženci Ipavčeve palete. Četudi je trajalo čudovito potepanje le nekaj ur po deželi šentiljski, nas je klic po domu upoklical, da nas čaka v življenju še veliko lepega.
