Šentjur, 4. 10. 2015 – V nedeljo so se v Šentjurju začeli Ipavčevi kulturni dnevi. Sklop prireditev, posvečen rodbini Ipavec, katere genialnost več kot 100 let po njihovi smrti šele odkrivamo. Tokrat sta organizatorja Založba Bogataj in Občina Šentjur na pedistal postavila starejšega od slavnih bratov Benjamina Ipavca. Ta je v svoj opus ustvarjanja vpisal veliko število glasbenih del, kantat in prvo slovensko opereto Tičnik. V svojih poznih letih pa je, sicer po poklicu zdravnik, posvetil samospevu in si celo prislužil vzdevek “slovenski Schubert”.
Koncert z naslovom Serenada za klavir štiriročno so v Ipavčevem kulturnem centru Šentjur izvedli članice in člani Godalnega orkestera Cantabile, pod vodstvom dirigenta Marjana Grdadolnika. V orkestru pa sodelujejo tako poklicni glasbeniki kot učitelji glasbe. Poleg same izvedbe Serenade za klavir štiriročno je godalni orkester izvedel še nekaj biserov komorne glasbe skladatelja Finca Jeana Sibeliusa. Povezovalka programa pa je med prireditvijo povabila na oder še skladatelja Bojana Glavino, ki je večino svojih del namenil mladini. Z njim je spregovorila nekaj besed.
Osrednje razkritje, kako je prišlo do najdbe tega danes znanega Ipavčevega dela, pa je večini bilo neznano dejstvo. “Začelo se je pred slabimi 10 leti, ko sem dobil poziv z Občine Šentjur, Judite Methans Šarlah, da posnamem klavirske skladbe Benjamina Ipavca za namen svečane otvoritve Ipavčevih dnevov pred sedmimi leti, ob 100-letnici smrti Benjamina Ipavca,” pripoveduje profesor Igor Dekleva. Zapuščino Ipavcev je Občina Šentjur arhivirala v Narodni in univerzitetni knjižnici Ljubljana. Dekleva je priznal, da je pričakoval, da bo ta njegova naloga ob zbranem gradivu precej olajšana, temu razmišljanju pa ga je zavedlo tudi dejstvo, da je takrat veljal opus Benjamina Ipavca za skromnega in obrobnega. Vendar je v odkrivanju njegove zapuščine prebil v NUK-u skoraj dva meseca in “prebiral list za listom, saj je bilo tam ogromno nedokončanih skladb.”
Majhna beležnica skrivala zaklad
Ob prebiranju gradiva pa je naletel tudi na manjšo beležnico, v kateri so bile z drobnim tiskom napisane skladbice, ki so izgledale na začetku kot skice in nedokončane skladbe. Ko pa je beležnico pregledal do konca, je med napisanimi notami razbral danes znano melodijo Serenade. “Ob tem me je spreletel srh,” je priznal. Ugotovil je, da je skladba dokončana maja 1898, poleg tega pa je dodan še menuet in tretji stavek serenade. Ko je primerjal datume, je ugotovil, da so te skladbe v bistvu nastale pred orkestracijo in so to izvirne skladbe serenade, ki jih ni do takrat nihče ni poznal niti ni vedel zanje. Z ženo Alenko Dekleva sta na klavirju štiriročno posnela tudi zgoščenko najdene serenade, dodala pa še 12 solističnih sklad. “Gre vsekakor za biser naše klavirske romantike, ki se uvršča v evropsko usmeritev nacionalnih glasbenih gibanj konec 19. stoletja. V skladbi vseskozi lahko začutimo prisotnost slovenskega ljudskega melosa,” doda Dekleva, ki je opravil tudi redakcijo omenjene skladbe. “Benjamin Ipavec je genij, ki je neznan v Evropi, zato je skrajni čas, da se to popravi,” je zaključil.
V nadaljevanju koncerta sta Serenado za klavir štiriročno zaigrali še študentki akademije za glasbo Ana Kravanja in Katarina Brenčič, z isto skladbo pa je koncert zaključil še gostujoči godalni orkester. Založba Bogataj pa je ponatis omenjene skladbe na 32. straneh ponudila tudi obiskovalcem koncerta. (Jure Godler)
